Ko je leta 2023 v kinematografe prišel film Indiana Jones in artefakt usode (Indiana Jones and the Dial of Destiny), je občinstvo zadnjič videlo Harrisona Forda s klobukom na glavi in z bičem v rokah. Očak ameriških igralcev je pri 81 letih ne le sklenil poglavja o enem najbolj priljubljenih filmskih likov, pač pa je ob tem ponudil še nekaj veliko bolj osebnega in globokega: premislek o lepoti staranja.
Ford, ki zdaj šteje 83 let, ostaja izjemno dejaven, svojemu življenjepisu dodaja nove vloge in svetu dokazuje, da staranje ne pomeni umika z življenjskega odra. Osvežujoče pa je, da igralec svoja leta sprejema brez kakršnihkoli zadržkov, kot je pojasnil v pogovoru za ameriško revijo People:
"Ne želim si znova postati mlad. Bil sem mlad, zdaj pa uživam v starosti."
Ta izjava je v ostrem nasprotju z našo kulturo, ki jo v veliki meri poganja mladost. Toda Ford nima želje, da bi se upiral minevanju časa. S svetom raje deli prednosti tretjega življenjskega obdobja: "Starost vsekakor vpliva na človekove telesne sposobnosti," pojasnjuje, "toda to obdobje ima tudi svoje čudovite plati – bogastvo izkušenj, celotno težo časa, ki si ga porabil, da si se postaral – in jaz v tem vidim določeno lahkotnost."
Prav ta "lahkotnost" se mnogim zdi izjemno navdihujoča. Ford, ki si nikoli ni predstavljal, da bo v filmih kdaj prevzemal glavne vloge, govori s tisto prizemljeno ponižnostjo, ki jo pogosto prinesejo le leta izkušenj. "Resnično sem samo upal, da bom kot igralec lahko zaslužil za preživetje," tako Ford: "Nihče mi ne verjame, ampak resnično nikoli nisem hotel postati bogat in slaven. Hotel sem biti samo igralec."
Umetnost pred slavo
In vendar je v svoji petdesetletni karieri postal prava legenda. Z vlogami, ki med drugim vključujejo Hana Sola in Indiano Jonesa, je pomagal oblikovati sodobni film – toda v zasebnem življenju se ni nikoli pretirano izpostavljal: raje se je posvečal umetnosti filmske igre kakor slavi.
Tudi v svojih osemdesetih letih Ford še naprej raziskuje nova področja. V zadnjih letih je igral v uspešni seriji na Apple TV+ z naslovom Shrinking in v predzgodbi serije Yellowstone z naslovom 1923, vstopil pa je tudi v Marvelov svet s filmom Stotnik Amerika: pogumni novi svet (Captain America: Brave New World).
"Videl sem veliko odličnih igralcev, ki so se zabavali," je pojasnil, "in sem pomislil: 'Hej, tudi jaz bi počel kaj takega!'"
Morda najganljivejši trenutek pa se je zgodil na filmskem festivalu v Cannesu leta 2023, kjer je Ford prejel nepričakovano nagrado za življenjsko delo in bil deležen stoječih ovacij. "Prizadeval sem si le, da bi ostal miren," je dejal pozneje. "Počutil sem se čisto ponižnega in bilo je lepo."
Staranje: dolga prehojena pot
Njegov pogled na staranje je globoko ganljiv. O starosti ne govori kot o nečem, s čimer se je treba boriti, temveč kot o nečem, kar je treba spoštovati – o dolgi prehojeni poti, polni naukov, hvaležnosti in milosti.
Čeprav Ford javno ne velja za vernega človeka in njegova pot do danes srečnega zakonskega življenja ni bila preprosta, pa njegova premišljevanja o življenju odražajo globoke duhovne vrednote: ponižnost, vztrajnost, hvaležnost in tiho veselje v služenju. Vrednosti ne vidi v tem, da je opažen, temveč v tem, da opravi svojo dolžnost. Da opravi svoje delo. V premišljevanju.
"Verjetno mi je snemanje filmov zdaj še bolj všeč kot kdajkoli prej," je povedal. Ne gre le za to, da človek ostane zaposlen, pač pa za to, da ostane povezan s svojim ciljem. In to je morda bistvo dobrega staranja.
Ko spremljamo Forda, kako je še naprej poln energije, skromnosti in vedno bolj žlahtnega humorja, nas to opominja, da so tudi poznejša leta v življenju polna bogastva – ne le izkušenj, temveč tudi smisla. Ni nam treba loviti mladosti. Lepota je v tem, da nam ustreza to, kar smo.
V kulturi, ki se pogosto boji staranja, nam Harrison Ford ponuja nekaj skrajno protikulturnega: zadovoljstvo z leti, ki minevajo, in celo veselje nad njimi. Pri 83 letih še vedno doživlja pustolovščine – ne svoji starosti navkljub, pač pa zaradi nje.
In to je resnično ena najbolj navdihujočih zgodb.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
