Ko sem načrtovala, da bom po vrnitvi z jubileja mladih v Rimu strnila misli v pričevanje za naš medij, nisem slutila, da bo imelo moje razmišljanje tako tematiko.
Iz Rima sem se vrnila polna tako lepih vtisov, vsa ganjena, fizično utrujena, duša pa je imela v sebi toliko upanja in zagona! Hodila sem nekaj konkretnih centimetrov nad tlemi. Vsi smo na poti v Upanje. V Rimu, na jubileju mladih, smo lahko izkusili zemeljsko razsežnost in kanček tega pristnega veselja in sreče, ki nas čaka, ko nas bo Jezus povabil v svoj objem.
Že naslednji dan po romanju pa je bilo vse to, kar sem tam doživela, ponovno in še globlje verjela in verovala, postavljeno na preizkušnjo. Nekaj ur za tem, ko smo se vrnili domov, smo izvedeli, da smo izgubili prijatelja. Bolezen, ki načenja dušo, je bila močnejša.
Ena prvih, nezavednih misli – Angleži imajo za to dober izraz intrusive thought – je bila: "Pa kako lahko pride tako huda novica na vrhuncu mojega veselja in pristne sreče?"
Ko je bil v energični fazi svoje bolezni, nam je obljubljal, da nas bo sredi poletja povabil na zabavo. In včeraj zvečer smo se res zbrali. Njega fizično sicer ni več ob nas, a je bil prav on razlog, da smo se srečali. Kot je obljubil – le na drugačen način.
Prvi trenutki, ko smo se zbrali, so bili zelo težki. Glasen jok, občutki krivde, vprašanja prijateljev: "Smo naredili premalo, smo krivi mi, bi lahko kaj spremenili?" Potem pa smo se ob karticah družabne igre Dixit, ki so krasna iztočnica za globoke pogovore, začeli spominjati lepih skupnih trenutkov, njegovih besed, sloganov, nasmejali smo se tistim najbolj norim spominom.
Upanje ne osramoti
Vmes sem se ozrla na svoje zapestje, okoli katerega še vedno nosim zapestnico jubileja mladih, na kateri piše Romarji upanja (Pilgrims of hope).
Če bi lahko naš prijatelj izkusil samo košček tega, kar smo izkusili v tednu romanja in doživeli na Tor Vergati …
Papež je v svoji pridigi v nedeljo govoril prav o minevanju in smrti:
V tej izkušnji si lahko predstavljamo, da ponovno hodimo po poti, ki sta jo v velikonočnem večeru prehodila emavška učenca: najprej sta se prestrašena in razočarana oddaljevala od Jeruzalema; odhajala sta prepričana, da po Jezusovi smrti ni moč več ničesar pričakovati, ničesar upati.
Papež je govoril tudi o podobi trave:
Pomislimo na simbol trave: kaj ni cvetoči travnik lep? Seveda je občutljiv, sestavljen iz tenkih, ranljivih stebel, ki se posušijo, upognejo, zlomijo, a hkrati jih hitro nadomestijo druga, ki poženejo za njimi, za katera prva velikodušno postanejo hranivo in gnojilo, ko se použijejo na zemlji. Tako živi polje, ki se nenehno obnavlja, in tudi med ledenimi zimskimi meseci, ko se zdi, da vse molči, njegova energija kipi pod zemljo in se pripravlja, da spomladi eksplodira v tisoč barvah.
To sta dva močna opomina, morda nekoliko šokantna, ki pa nas ne smeta prestrašiti, kot da bi bila "tabu" temi, ki se ju je treba izogibati. Krhkost, o kateri govorita, je namreč del čuda, da smo.
Upanje ne osramoti. Če sem v tednu, ki je za mano, nekako na pol razumela, ali vsaj mislila, da razumem, kaj to pomeni, v tem trenutku razumem še bolj.
Morda se komu zdi naivno, a upanje, da končno čuti tisto srečo, po kateri je tako hrepenel, a ni znal najti njenega izvira, me ne osramoti. Upanje, h kateremu vsi romamo, je našega prijatelja zaobjelo v vsej polnosti. In čeprav je njegova zemeljska lupina ovenela in usahnila, trdno upam in verjamem, da bo v večni nebeški pomladi večno cvetel. Mi pa korak za korakom romamo tja in ostajamo romarji upanja do trenutka, ko bo prišel tudi naš čas.
On pa, če vprašate mene, že sedi v nebeški kavarni, pije kavo, za katero smo se dogovarjali, in čaka, da se mu pridružimo. Kot je navijal od nekdaj, tudi sedaj navija za nas, da bomo vedno iskali in našli Upanje.
