V svetu, v katerem se nenehno primerjamo – z drugimi, z lastnimi pričakovanji, celo z namišljenimi različicami tega, kar bi "morali" biti –, se človek zlahka počuti kot slepar. Morda ste že kdaj pomislili: nisem dovolj dober, nikoli ne bom kot ti ljudje ali pa ne sodim sem.
Ta neprijeten občutek ima svoje ime: sindrom prevaranta. In je dosti pogostejši, kot si morda mislimo.
Niti svetniki niso odporni nanj. Pravzaprav so nekateri najbolj sveti ljudje v zgodovini na začetku močno dvomili vase. Vendar niso dopustili, da bi jih to zaznamovalo. Kažejo nam, kako pri veri ne gre za to, da ima človek vse pod nadzorom – pač pa gre za to, da kljub dvomom opravimo svojo dolžnost.
1Sv. Peter: svetnik, ki ga je polomil do skrajnosti
Peter je bil tisti, ki je prvi spregovoril, bil je prvi, ki je izpovedal svojo ljubezen do Jezusa – in prvi, ki ga je zatajil, ko se je resnično ustrašil. Najprej se je naokoli hvalil s svojo zvestobo, nato pa se je pod pritiskom zlomil in rekel, da Jezusa sploh ne pozna. Težko bi storil kaj bolj ponižujočega.
In vendar ga Jezus po vstajenju ne ošteje. Trikrat mu zastavi preprosto vprašanje: "Ali me ljubiš?" – po enkrat za vsakokrat, ko ga je Peter zatajil (Jn 21,15-17). Peter ni bil zveličan zato, ker bi dokazal svojo vrednost. Zveličan je bil zaradi svoje ljubezni, tudi po tem, ko ni ravnal po pričakovanjih. Prve Cerkve ni vodil zato, ker je bil popoln, temveč zato, ker je bil zvest.
2Sv. Ivana Arška: najstniška bojevnica, ki je poznala strah
Ivane Orleanske se pogosto spominjamo zaradi njenega silnega poguma, saj je vojake vodila v bitko pri komaj 17 letih. Toda za vsem oklepom se je skrivala najstnica, ki je od blizu poznala strah. Ko so jo glasovi sv. Mihaela, sv. Katarine in sv. Marjete začeli spodbujati, naj brani Francijo, Ivana ni slepo skočila v akcijo. Postila se je, molila in se izpraševala – zavedala se je teže tega, kar naj bi storila.
Ko so jo na sojenju spraševali o njenih duhovnih izkušnjah, se Ivana ni pretvarjala, da ji je vse jasno. Nekoč je izjavila: "Če nisem v stanju milosti, naj me tja postavi Bog." Bila je neomajna, pa ne zato, ker bi se počutila močno, temveč zato, ker je bolj zaupala Bogu kakor lastnim občutkom. Celo v verigah je še vedno vztrajala: "Kar sem rekla, sem rekla na Božji ukaz."
Ivana ni ukrepala, ker bi se počutila samozavestno – ukrepala je, ker je verovala. Njena zgodba nas opominja, da pogum ni vedno glasen.
3Častitljivi Božji služabnik Matt Talbot: skriti svetnik tihega ozdravljenja
Matt Talbot je odraščal v revščini v Dublinu 19. stoletja in že v najstniških letih je bil odvisen od alkohola. Več kot desetletje je pil, da bi pobegnil pred svojim nesrečnim življenjem, odtujil se je od prijateljev, brezciljno je taval po svetu. Pri 28 letih se je obubožan in obupan zaobljubil, da bo pustil alkohol – in v tej zaobljubi je vztrajal do konca življenja.
Matt nikoli ni postal pridigar ali javna osebnost. Delal je v skladišču lesa in živel v majhni sobici, dneve pa je preživljal v molitvi, pokori in služenju. Njegova vera je bila tiha, ponižna in skrita. Postal pa je vir navdiha za ozdravljene odvisnike po vsem svetu.
Nikoli ni trdil, da je svetnik, toda njegovo življenje kaže, da se svetost lahko začne v senci.
Tudi če se počutite nezadostne, to ne pomeni, da ne morete doseči svetosti. Ti svetniki nam kažejo, da Bog deluje skozi našo šibkost, ne naši šibkosti navkljub. Ni treba, da se človek počuti pripravljenega. Biti mora le voljan.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
