Katja Mikoš je mama treh otrok, popotnica in blogerka. Že od nekdaj diha z naravo, hkrati pa v sebi nosi umetniško dušo in neustavljivo željo po raziskovanju sveta. Po izobrazbi je diplomirana krajinska arhitektka, a jo je življenje zaneslo drugam. Zdaj ustvarja digitalne vsebine, ki obsegajo pisanje besedil in urejanje družbenih omrežij.
Po več letih življenja v tujini se je vrnila v Slovenijo in obrnila nov list. S partnerjem, Francozom, sta v okolici Kranjske Gore kupila starejšo večjo hišo, ki sta jo povsem prenovila in kmalu bosta del te oddajala turistom. Ta kombinacija dejavnosti jima bo poleg finančne varnosti omogočala še več daljših družinskih potovanj v odročnejše kotičke sveta.
Zakaj ste se odločili potovati? Ali za tem stoji kakšen poseben razlog?
Težko bi rekla, da sem se na neki točki odločila potovati, ker so potovanja del mene že od malih nog. Sem ena izmed tistih srečnic, ki je ogromno potovala že s starši, tudi zunaj Evrope, in vedno v lastni režiji. Pozneje je želja po spoznavanju novih krajev, kultur in običajev postala nekaj samoumevnega, in ko sem postala študentka, sem začela potovati po svoje.
Sčasoma mi je postalo jasno, da družinsko življenje z nekom, ki raje sedi doma kot hodi naokoli, ne bo delovalo, zato sem zdaj res hvaležna, da imam partnerja, s katerim naju med drugim povezuje tudi ta skupna strast.
Več let ste živeli v Nemčiji, nato pa našli dom v Kranjski Gori. Kaj vam pomeni beseda dom po selitvi in kaj takrat, ko pridete domov s potovanj?
Odlično vprašanje. Pred selitvijo v Nemčijo nisem kaj dosti razmišljala o tem, a se je tudi pri meni potrdil rek, da ne veš, kaj imaš, dokler tega ne izgubiš. Nekoč sem nekomu na vprašanje, od kod prihajam, odgovorila, da delam v Nemčiji, drugače pa sem iz Slovenije. Nad tem "delam" namesto "živim" sem se takrat močno zamislila.
V tujini sem preživela dobrih pet let, zato bi se glede na vsa pričakovanja morala tam vsaj malo počutiti doma. A se nisem. Namesto tega sem živela za vikende in za tistih nekaj tednov dopusta na leto, ko sem lahko kam pobegnila. Zadnja tri leta, odkar smo spet v Sloveniji, je popolnoma drugače. Trudim se izkoristiti vsak dan in uživati v vsem, kar prinese, tudi med tednom, ne le od petka do nedelje. V Zgornjesavski dolini to res ni težko.
Potujete z družino. Kako otroci doživljajo potovanja?
Ker različno potujemo že od njihovih rojstev, so potovanja pomemben del sestavljanke naših družinskih spominov. Marsikdo pripomni, da se vsega tega ne bodo spomnili in se sprašuje, zakaj je treba otroke "vlačiti po svetu". Marsičesa se res ne bodo spomnili, tudi tega ne, kako smo jim brali knjige in jih vodili v gozd. Kako so čofotali v morju ali prvič ugriznili v mrzlo kepo snega. Ne bodo si zapomnili vseh trenutkov s starimi starši, prve vožnje s kolesom, prvih korakov na smučeh ali igre s sosedovim psom.
Ampak to ne pomeni, da jim vse te izkušnje ne bodo ničesar dale. Sama vidim le pozitivne strani potovanj z otroki, a ob tem rada poudarim, da morajo biti v prvi vrsti starši tisti, ki v tem uživajo. Če so za vas družinska doživetja stres, potem vse skupaj res nima smisla. Zato vedno rečem: "Z otroki potujeva, ker midva rada potujeva. Otroci so del družine, zato se nama zdi popolnoma naravno, da potujejo z nama."
Poleg neprecenljivih družinskih trenutkov potovanja spodbujajo vedoželjnost in radovednost, otroci pa mimogrede spoznavajo različne kulture, jedo drugačno hrano, občutijo različno podnebje, slišijo drugačno glasbo, se igrajo z otroki, ki so po videzu drugačni in govorijo neobičajen jezik. Tako se lažje naučijo sprejemati drugačnost. Večino dneva so na svežem zraku in ne pred ekrani.
Potovanja postrežejo tudi situacije, v katerih se naučijo potrpežljivosti in prilagajanja, iskanja rešitev za težave in hvaležnosti za malenkosti. Pogosto stopimo iz cone udobja in se naučimo česa novega. Spoznavamo nove živali, se učimo zakuriti ogenj, računamo, koliko bankovcev potrebujemo za nakup, skupaj kuhamo, lovimo ribe, gledamo zvezde in delamo herbarije. Takšna doživetja nam pomenijo večji luksuz kot večina materialnih dobrin.
Popotniški blog Places and notes pišete že od leta 2015. Kako se je skozi leta razvijal?
Pisati sem ga začela v Nemčiji, ker sem želela nekam shraniti naše popotniške spomine in biti ustvarjalna. Sprva je imel drugačno ime, a že od začetka je bil osredotočen na družinska potovanja. Pisala sem tudi o svojih prejšnjih samostojnih potovanjih, pozneje pa veliko o potovanjih za samske starše, kampiranju in življenju v tujini. Zadnja leta so prispevki predvsem o naših družinskih "overland" poteh, o izletih, aktivnem preživljanju časa v naravi in življenju v Sloveniji.
Na vašem blogu je tudi prispevek o odgovornem potovanju. Kako se trudite, da so vaša potovanja čim bolj trajnostna?
Zadnje desetletje se res trudim, da potujemo čim bolj trajnostno in odgovorno, čeprav se ob tem zavedam, da vsaka pot pusti sled. Izogibamo se plastični embalaži, uporabljamo trda mila, zložljive vrečke za večkratno uporabo in steklenice za vodo. Nakupujemo na tržnicah in jemo v lokalnih restavracijah; če ("divje") kampiramo, za sabo skrbno pospravimo, upoštevamo predpise v parkih in na zavarovanih območjih. Nismo ljubitelji tematskih živalskih parkov in se izogibamo šovom z živalmi. Vedno se naučimo nekaj besed v lokalnem jeziku in spoštujemo lokalne običaje.
Prebrali ste del pogovora, ki je bil objavljen v reviji Svet in ljudje 3/2025.
