Ko pride poletje, smo pogosto na koncu z močmi. Maj in junij sta kot finale sezone. V službi še zadnji projekti, v družini še vsi nastopi, ocene, priprave na prva obhajila in birme. Obveznostim in hitenju ni konca. In vse je lepo in vse je pomembno in za vse bi si radi vzeli čas. Utrujeni čakamo na dopust – tisti odrešujoči odklop, da končno zadihamo.
In ko pride … takrat lahko pridemo v stik z utrujenostjo duše. Telo si nekako odpočije, a glava in duša nimata prave energije. Ni iskrice. Ni navdušenja. Lahko se pojavijo zelo močni občutki žalosti, skrbi, zmedenosti in celo strahu. Notranje utrujenosti ne moremo odložiti kar z brisačo na plažo. Še dobro, da sva dva.
Ob tebi sem lahko brez filtra
Kaj pa ima najin odnos s tem? Veliko. Morda celo največ. Ker ko popustijo urniki in obveznosti, ostaneva midva. In tisto, kar je v najinem prostoru. Če je ta prostor varen, sprejemajoč in mehak, potem vanj lahko prinesem svojo iztrošenost. Komu naj povem, če ne tebi? Kdo naj me vidi takega, brez filtra, zmedenega, zaskrbljenega, iztrošenega – če ne ti, ki hodiš z mano? Komu naj zaupam svojo praznino, če ne človeku, s katerim delim življenje?
Pogosto opažam, da zakonci nekaterih tem ne odprejo. Ne pogovorijo se o utrujenosti duše. Ostajajo samo s svojo stisko ali pa bežijo v počitniške aktivnosti, ker bi nekaj trenutkov miru takoj naplavilo težke občutke. Zakaj je tako? Zakaj si jih ne povemo?
Ni pravi čas za to temo
V želji po miru se lahko izogibava določenim temam. Nočeva odpirati težkih tem na dopustu, "da si ne pokvariva dneva". Ali pa ne želiva obremenjevati drugega s svojimi skrbmi, saj ima svojih dovolj. Saj bo že bolje. Bo minilo. Ali pa se bova tega lotila drugič, ko bo primeren čas. In tako pride jesen. Kolesje se požene na novo. In utrujenost duše se prekrije z novimi obveznostmi. Iskrice je vedno manj. Vedno več energije porabimo za preproste premike in počasi se navadimo na nov način. Ne poveva. Ne deliva. Pozabiva. Nehava čutiti. Ne da bi zaznala, sva drug od drugega malo bolj oddaljena.
To ni tema za naju – to je službeno
Včasih lahko mislimo: "To nima zveze z nama, to je služba." Ampak ima. Najin odnos je prostor, iz katerega zajemam moč za vse drugo. Najbrž res ne bova našla konkretne rešitve. Prav gotovo pa je najin odnos prostor, kjer lahko odložim vse skrbi in stiske. Lahko izrazim razočaranje in žalost. Lahko na problem pogledam iz druge perspektive. Lahko naslonim svojo utrujeno dušo na ljubeče srce. Najdem pozorno uho, ki reče: "Povej mi. Zanima me. Kako ti lahko pomagam?" In potem prideš nazaj k sebi. In to je največ.
Sprejemanje in dajanje
V kulturi, ki časti samostojnost, včasih pozabimo, da je resnična moč v tem, da potrebujemo drug drugega. Ljubezen je dejanje. Je prostor, kjer si podarjava pozornost, kjer drug drugemu dovoliva biti včasih tudi utrujena, naveličana, razočarana. In prav to daje odnosu globino.
Nekdo sprejema in posluša. S tem daje svojo pozornost, svoj čas, svojo nežnost in mogoče zunanji pogled na zadevo. S tem daje največ, kar zmore. Samega sebe. Drugi se zaupa. Se odpre. Prosi za čas. S tem ko v ponižnosti sprejema, v resnici tudi daje. Drugemu daje priložnost in svojo ranljivost in zaupanje. Daje mu svoje občudovanje. Pokaže mu del sebe, ki ga še ne pozna. Vpraša ga za mnenje, ne zato, da bi ta to rešil, ampak zato, da ga vključi.
V resnici na koncu ne vemo, kdo daje in kdo prejema. In to je tista prava bližina in rast. Nekdo da čas in pozornost, drugi da svojo ranljivost. To je resnična intimnost. Sprejemanje ranljivosti drug drugega.
V odnosu do iskre poslanstva
Utrujenost duše je logična posledica odtujenosti in pomanjkanja stika. Stika s seboj, stika z drugim in predvsem stika s poslanstvom. Počitek duše je vedno v iskanju vnovične povezanosti na vseh ravneh. Zato vaju vabim, da bi vsaj del poletja izkoristila kot priložnost. Za nekaj dragocenih uric, kjer si dovolita biti resnična. Ne odlična. Ne popolna. Samo človeka, ki si priznavata: "Zdi se mi, da ne zmorem več. Utrujen sem. Na tem področju mi zmanjkuje moči."
Pogosto ne potrebujemo nasveta. Ne potrebujemo rešitve. Potrebujemo prostor in čas. Prostor, kjer lahko mislimo na glas. Kjer lahko govorimo v nedokončanih stavkih. In drugi ostane – prisoten, tih, vprašujoč. In v tem prostoru se začnejo znova rojevati iskrice: v odnosu, v idejah, v življenju, med nama.
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
