Na Akademiji za glasbo je bil Damijan Močnik eden redkih, ki je študiral le kompozicijo, a ga je življenje popeljalo v pedagoške vode. Najprej je učil v osnovni šoli, nato dolga leta na Škofijski klasični gimnaziji, zdaj pa na Akademiji. Delo skladatelja, dirigenta in pedagoga dobro usklajuje. Mnogi ga poznamo kot skladatelja zborovske glasbe, a v zadnjem času več piše tudi za simfonični orkester.
Kje najpogosteje najdete navdih za svoja dela?
Različno: včasih je to glasbena ideja ali besedilo, včasih je naročilo, ki ga sprejmem, če se takrat pokrije z mojimi trenutnimi hotenji na umetniškem področju. Postane okvir za mojo vsebino. Navdih je povsod – lahko rečem, da je v meni. Zelo se strinjam z Richardom Straussom, da prva dva takta prideta od Boga, sta navdih, vse ostalo je delo. Navdih je lahko nek melodični okrušek, iz katerega potem delaš naprej. Ob tem je vedno tudi mnogo stranpoti, ki niso nujno brez pomena, ampak so lahko tudi naslednja ideja za kakšno drugo skladbo.
V vaši glasbi je čutiti izjemen uvid v čas in prostor ter širino, iz katere se rojevajo skladbe. Kot škofijka sem imela priložnost peti vašo skladbo Jerusalem, ki poslušalcem jasno pričara nemir mesta – preplet jezikov, ver, kultur in molitev za mir. Kako pristopate k ustvarjanju glasbe, ki odraža tako kompleksne teme?
Ogromno berem. Vsako jutro preberem časopis, preberem tudi veliko intervjujev z različnimi osebami. Navadil sem se zelo hitro brati – kot dirigent moraš v partituri brati 30 vrstic naenkrat in presoditi, kaj je pomembno. Zanima me vse od politike, družbenih razmer, zgodovine. Zdi se mi, da tako lažje razumem ta svet, ki ga potem lahko zajamem v glasbi.
V uglasbitvi pasijona sem izpostavil veliko aktualnega: izdajstvo, laži zaradi lastne koristi, politično oportunost, množica, ki danes reče nekaj, jutri nekaj drugega in na drugi strani nekdo, ki iz ljubezni da življenje za svoje prijatelje. To je univerzalna zgodba, ki lahko nagovori tako verujočega kot neverujočega.
Dobil sem naročilo za Svetovni zborovski simpozij z motom Barve miru. Takoj sem pomislil na mesto Jeruzalem, ki skoraj v vseh jezikih pomeni mesto miru, a to nikoli ni bilo. V glasbi sem želel vzpostaviti različne kulture in jih dati na skupni imenovalec. Povezoval sem muslimansko, judovsko in krščansko glasbo ter uporabil 10 različnih jezikov.
Na Škofijski klasični gimnaziji ste bili dolga leta profesor in "glasbeni oče". Česa se najbolj spomnite iz tega obdobja?
Pri poučevanju glasbe v gimnaziji se mi je vedno zdelo pomembno to, da mladi razumejo njeno mesto v družbi, v zgodovini in v svetu. Ključno se mi zdi, da se stvari povezujejo med sabo in da jih znamo vsebinsko umestiti.
Pomembno se mi je zdelo, da se čim več mladih aktivno ukvarja z glasbo. To mora po eni strani temeljiti na zavesti, da se je s tem potrebno resno ukvarjati in vložiti trud, kar je tudi vzgoja za življenje, po drugi strani pa na veselju.
Da je petje dobra popotnica, pa dokazuje to, da je v Sloveniji veliko zborov, v katerem prepevajo nekdanji škofijci. V zavodu imamo tudi dva zbora alumnov. Mislim, da je seme, ki je bilo posejano, vzklilo bolje, kot sem si kdajkoli predstavljal.
Vodite Komorni zbor Megaron – pred dnevi ste se vrnili s turneje po Kanadi, kjer ste prejeli naziv Choir of the World 2025 festivala Kathaumixw, čestitke! Kaj dela ta zbor tako uspešen?
Skorajda vsi pevci izhajajo iz zborov Škofijske klasične gimnazije, tukaj pa svoje znanje nadgrajujejo. Vedno sem si prizadeval, da repertoar dobro razumejo in ga izvajajo čim bolj kakovostno. V času covida smo se srečevali prek Zooma, se pogovarjali o različnih temah in se dogovorili za večjo prisotnost in pripravo vsakega posameznika na vaje ter določili letni načrt projektov. To je bil miselni premik, ki je omogočil izvedbo projektov, kot so Händlov Mesija, Bachova Maša v h-molu in Šnitkejev Koncert za zbor.
Pri mednarodnih sodelovanjih sem vedno stremel k ciklusu koncertov. Štirikrat smo gostovali v ZDA, kjer negujemo stike s tamkajšnjimi Slovenci. Tudi sodelovanje z boljšimi zbori je dodatna motivacija, največji napredek pa se, verjamem, zgodi na koncertih. Pred tekmovanjem Kathaumixw smo imeli pet koncertov – zbor se je povezal in napredoval, razlika v primerjavi z drugimi zbori, ki so prišli tik pred tekmovanjem, pa je bila očitna.
Ste eden izmed najbolj izvajanih slovenskih skladateljev. Kako vidite razvoj slovenske glasbe danes?
Ko sem začenjal, sem bil eden redkih skladateljev, ki je komponiral za zbore. Tudi v času študija sem bil sam v letniku, študentov kompozicije je bilo malo. To se je v zadnjem času spremenilo in imamo veliko mladih skladateljev, ki pišejo za zbore. Obstaja velika želja po novih skladbah in se pravzaprav vse takoj izvajajo, kar je po eni strani super, po drugi strani pa ni resnega razmisleka, da bi se kvaliteta ločila od kvantitete.
Moti me, da se ves čas izvaja le nova literatura in redko kdo sploh izvaja klasično literaturo. Zdi se mi, da bi morali več skrbi nameniti temu, da bi najboljši slovenski zbori redno izvajali ključna dela slovenske romantike, čitalniške glasbe in tako naprej, ker gre pri tem tudi za vzgojo pevcev in publike. Glasba je namreč živa samo, če se izvaja.
Sicer pa me za slovensko glasbo ni pretirano strah. Edino, s čimer se bo potrebno res ukvarjati, so fantovski zbori. Moških zborov skorajda nimamo več, tudi v mešanih zborih so moški glasovi v veliki manjšini. Pri slovenskem otroškem zboru – projektu, ki ga imamo vsako poletje že več kot dvajset let – smo zdaj že tretje leto imeli fantovsko zasedbo. Potrebno je načrtno delo na tem področju, če želimo ohraniti to, kar imamo.
Vtis imam, da se večini ljudi zdi sodobna glasba zahtevna. Se vam zdi, da je dovolj poslušalcev, ki si želijo prisluhniti takšni glasbi?
Z Megaronom smo izvajali Šnitkejev Koncert za zbor, imeli smo nekaj koncertov in vsi so bili polni, čeprav je to res zahtevna glasba tako za poslušalce kot za pevce. Če izvajamo Händlovega Mesijo, je Filharmonija dvakrat polna, če izvajamo Bachovo Mašo v h-molu, ki je dolga dve uri, tudi. Zdi se mi, da moraš poslušalcem ponuditi nekaj na res kvalitetni ravni. Mislim, da tako nihče ne odide domov prazen. Zahtevno glasbo jim je treba ponujati. Je pa tudi res, da mnogi ne pridejo poslušat samo glasbe – pridejo poslušat zgodbo. Dogodek jih mora nagovoriti celostno.
Kaj mislite s tem?
Ko smo peli Mesijo, sem recimo šel v semenišče in bogoslovcem razložil vsebino in pomen, preden so ga šli poslušat. Nekomu je lahko desetminutna fuga, v kateri se stokrat ponovi neko besedilo, težka in dolgočasna. A če razumeš, da gre za duhovno ponavljanje – podobno kot pri rožnem vencu – dobi vse drugačno globino. Fuga postane duhovna vaja. Če pevci to zapojejo prepričljivo in poslušalec postane del tega, nas umetnost na duhovni ravni lahko pelje k Resnici.
Kakšno vlogo ima po vašem mnenju glasbena umetnost v Cerkvi?
Veliko, a žal se mi zdi, da slovenska Cerkev ta vidik duhovnosti zanemarja. O umetnosti kot nečem pastoralnem se ne govori. Zame je to velika napaka. V Stockholmu vsako leto izvajajo Mesijo, v času adventa lahko poslušaš sedem, osem izvedb, vse so razprodane. To je praksa, ki živi in deluje.
Ves čas se pogovarjamo o oddaljenih, o tistih, ki bi jih radi pritegnili zraven. To je ta pot! Če vprašate mene, bi morali cerkve odpreti za koncerte vrhunske sakralne glasbe. Zdaj se vsi ukvarjajo s slavilno glasbo in nekoga tudi to nagovori, a gre za preprost jezik. Je kot sveto pismo v slikah – v glasbenem smislu – pa nočem biti žaljiv, tudi to je lahko lepo. Ampak če hočemo globlje, pa potrebujemo jeruzalemsko izdajo Svetega pisma – to je pa oratorij Mesija.
Kje pa se pojavijo ovire?
Predvsem pri financiranju. Pri nas je skoraj nemogoče v cerkvenem okolju organizirati koncert z vstopnino, kar v tujini ni sporno. Zdaj smo trikrat izvajali Mesijo in mislil sem, da ga bomo vsako leto. Verjetno ga bomo prihodnje leto spustili, ker nimamo denarja, da bi to plačali. To je škoda, saj prav take stvari premaknejo duhovno življenje nekega naroda naprej. Verjamem v lepoto kot izraz vere. Če je mašnik lepo oblečen, če je arhitektura čudovita, zakaj bi bila glasba povprečna? Če je vse na visokem nivoju, če je vse skladno, potem je to liturgija, ki zares "zapoje".
