“Prijaznosti ne moremo deliti, če je ne zmoremo gojiti do sebe”

S prof. dr. Andrejo Poljanec smo se pogovarjali o pomenu in izzivih prijaznosti.

Zdi se, da je prijaznost precej širok pojem. Kaj obsega? Za katerega človeka lahko rečemo – ta je pa res prijazen?
Prijaznost je prijateljski, blag odnos do nekoga. V SSKJ je sopomenka za prijaznost ljubeznivost in ta beseda ima še večjo globino – povezana je z dobrohotnostjo, dobronamernostjo, dobrotljivostjo, naklonjenostjo, gostoljubnostjo, prisrčnostjo, dobroto, blagostjo, krotkostjo, milino. Veliko sadov Svetega Duha je povezanih prav s prijaznostjo, ljubeznivostjo.

Ta široka paleta kaže, kako veliko širino in globino ima prijaznost. Gre za bistveno, temeljno držo človeka in vsi smo – vsak na svoj način – poklicani, da jo vse življenje razvijamo. Je brezčasna, pušča sledi, ki gredo z nami v presežno, večno, ostanejo.

Ali je prijaznost stvar značaja ali se je priučimo?
Veščino prijaznosti lahko razvijamo čisto vsi in jo tudi moramo razvijati, če hočemo polno živeti.

Po drugi strani pa je prijaznost povezana tudi z izkušnjami iz otroštva. V družini se oblikujejo naši možgani in osebnostne lastnosti. Rodimo se z določenimi genetskimi dispozicijami glede odzivnosti, globine doživljanja, sangviničnosti itd., še močneje pa nas oblikuje to, kako z nami delajo naši primarni skrbniki – ali so prijazni, ljubeznivi ali odrezavi, hinavsko prijazni, grobi ... Tako smo v otroštvu bolj blagoslovljeni ali bolj obremenjeni.

Če smo prejeli večjo doto prijaznosti, nas to spremlja skozi vse življenje, obenem pa smo tudi odgovorni, da jo močneje delimo. Zato je zelo problematično, če ljudi med seboj primerjamo, ker vsi nismo dobili istega niti se od nas ne pričakuje isto. Kdor je v življenju dobil malo prijaznosti, se mora zanjo bolj potruditi, a je to zelo veliko vredno. Vsem pa je skupno, da se kot osebnosti neprenehoma razvijamo.

Kako pomembna pa je prijaznost do otrok v vrtcu, šoli, pri verouku?
Prijaznost spada v vse odnose, še posebej pa v odnose, kjer se ukvarjamo z ranljivimi skupinami – z otroki, mladostniki, starostniki, bolniki, ljudmi s posebnimi potrebami. V vrtcu, šoli in pri verouku bi prijaznost morala biti temeljna drža, pri katehetih pa je to sploh način pričevanja.

Če katehet ni prijazen, je otrokom in mladostnikom odveč hoditi k verouku – upirajo se, klepetajo, špricajo, – ker je tako velik razkorak med tem, kaj dejansko uči Nova zaveza, in med katehetovim obnašanjem. Verouk bi zagotovo moral biti prednostno prostor, kjer se vero živi, ne pa razlaga.

Kdor dela z otroki in mladostniki, bi moral zavestno trenirati prijaznost, sicer bi bilo bolje, da "vrne licenco". Zdravniki, recimo, morajo svojo licenco redno obnavljati. Vedno moramo razvijati to, kar je bistvo našega poklica, in če so to odnosi, je potreben trening ljubeznivosti, blagosti … Da potem lahko z otroki vzpostavimo občutek sproščenosti, varnosti, predvsem pa zaupanja – da bodo z veseljem prišli in jim bo ob nas prijetno.

Če delamo v takem poklicu in nismo prijazni, delamo škodo otrokom in sebi. Otroci se na neljubeznivost, trdoto, togost odzovejo z nemirom ali tesnobo, delajo zdraho, se umikajo. Razkorak med govorjenim in živetim je za otroke, posebej pa mladostnike, nevzdržen.

Ko so v nekem poskusu s ptičje perspektive snemali šolsko igrišče, so ugotovili, da okoli učitelja, ki je bil siten, tesnoben, zadirčen, ni bilo skoraj nič otrok, medtem ko se jih je okoli prisrčnega učitelja gnetel cel grozd.

Otrok se ob neprijaznosti kar zakrči. Kako pa ob njej ravna odrasel človek?
Če se navežem na prejšnje vprašanje – prijaznost do otroka in mladostnika je toliko pomembnejša zato, ker še nimata zrelih možganov in mehanizmov, kako si pomagati v primerih neprijaznosti, grobosti, tesnobe. Ozračje napetosti mladi kar srkajo vase in so zaradi tega nesproščeni, zakrknejo ali pa postanejo nemirni. Napetost se jim v telesu kopiči in če je tak pedagog z njimi več ur, se to pozna tudi fiziološko in organsko.

Na neprijaznost se v življenju nikoli ne moremo navaditi, smo pa odrasli v prednosti, da imamo že zrelo možgansko skorjo, ki je integrirana z limbičnim sistemom, centrom za občutke in sposobna razumevanja čustev. S tem ko razumemo sebe, se lahko bolje pomirimo. Ko prepoznamo neprijaznost, nenaklonjenost ali hinavščino, si lahko to razložimo, se pogovorimo z odraslimi, s katerimi imamo zdrave zaupne odnose, in naštudiramo strategije, kako bomo s takšnim človekom sodelovali. 

Nikakor nam ni treba kar pogoltniti te obremenjenosti, pomembno pa je, da tudi v takem odnosu ohranjamo dostojanstvo in osnovno mero naklonjenosti. Pomembno je, da znamo razmejiti, kdo je za kaj odgovoren. Tega se v življenju vedno znova učimo, posebej pa, ko nas doleti kaj čustveno zahtevnega.

Ali ni prijazen človek v nevarnosti, da ga bodo imeli za šibkega, vodljivega, naivnega? Kako se na trdoto sveta odzvati s prijaznostjo, a kljub temu ne metati biserov svinjam? Kje so meje zdrave prijaznosti?
Obstajajo situacije, ko je zaradi naše naivnosti ali premajhnega stika s sabo prijaznost živeta na napačen način in zato izkoriščana. Prijaznost si namreč zelo pogosto razlagamo napačno. Sploh v Sloveniji kot prijaznega označujemo človeka, ki je vedno vsem na voljo. A to ni prav!

Prijaznost mora biti usmerjena tudi k samemu sebi, sicer ni zdrava prijaznost. Vedno mora vsebovati tudi držo prijaznosti do sebe – kaj zmorem, česa ne, da si priznam tudi težke občutke, da jih sprejmem, popestujem in jih preoblikujem v bolj znosne, da jih bom lažje nosil, razumel in se ne bom počutil krivega, če ne bom na vsakem koraku vsakemu pomagal, ker je to nezdravo, in se tako iztrošim, izgorim. 

Zapoved iz Nove zaveze je res genialna: ljubi svojega bližnjega kot samega sebe. Prijaznosti ne moremo deliti, če je ne zmoremo gojiti do sebe. Prav žal mi je, da je ta nezdrava drža še vedno močno zakoreninjena …

V današnji družbi prijaznost ni ravno v čislih, na socialnih omrežjih pa neprijaznost prav razpre krila. Kje je vzrok za to?
Ljudje so v veliki meri nezadovoljni, v stiski, zahodna družba je preveč individualizirana, izgubljajo se kolektivne vrednote. Ljudje na socialnih omrežjih iščejo občutke povezanosti, tam lahko izrazijo svoje jamranje in razočaranje, pred leti so se isti ljudje jezili v vrsti v Mercatorju. Ni lahko živeti s težo lastne zagrenjenosti in socialna omrežja so super prostor, kjer anonimen bruhaš svoje nezadovoljstvo, tudi bullying (vrstniško nasilje, op. avt.) je tam veliko bolj strupen kot v živo, ker je anonimen.

Po drugi strani pa je v družbi še vedno več dobrega kot slabega in vsak se lahko odloči, ali bo videl več enega ali drugega. Dokazano je: če se odločimo za trening hvaležnosti, opazimo, damo in prejmemo več dobrega. Če zmoremo več prijaznosti, je tudi sami več dobimo. Raziskave potrjujejo, da prijaznost pušča sledove, se nekam usede, nikoli ne pade čisto v prazno.

Prijazna beseda nikoli ni brez vrednosti, tudi če se nekdo v tistem trenutku navidezno ne odzove nanjo. V nekem poskusu so recimo nedonošenčki, ki so jim nekaj časa na dan govorili prijazne besede, hitreje pridobivali telesno težo in manjkrat zboleli kot nedonošenčki v kontrolni skupini, ki tega niso bili deležni.

Česa zmanjka svetu, če v njem ni prijaznosti?
Zmanjka srčika. Prijaznost je pomemben del človekovega bistva in bivanja ter ključna prvina odnosov, ki morajo biti prijazni, topli, varni, polni miline in zaupanja. Brez tega se nihče ne more dobro počutiti. Prijaznost je nekaj, za kar se je vredno venomer boriti – ne v smislu, jaz bom dokazal, da sem bolj prijazen kot drugi, ampak vztrajno, blago in v veri, da je ljubeznivost dragocena pot.

Če smo prijazni in ljubeznivi, se sprošča tudi veselje, temeljno čustvo, ki ga potrebujemo, da se nam zdi vredno živeti in da je življenje v povprečju lepo. Če je preveč tesnobe, se sprošča preveč stresnih hormonov, kar je dobesedno strupeno za naše telo. Naše telo prijaznost nujno potrebuje za polno življenje ali celo preživetje.

Celoten prispevek lahko preberete v reviji Božje okolje (06/2024).