Poznamo ga kot mesarja Frenka iz serije Skrito v raju. To pa še zdaleč ni njegova edina vloga. Res pa je, da je zaradi nje postal izjemno prepoznaven. Zavedam se, da je mesar Frenk le lik, a pred intervjujem sem si potihem želela, da bi mu bil Gaber Trseglav vsaj malo podoben. K sreči me igralec s svojo sproščenostjo, simpatičnostjo, hudomušnostjo in navezanostjo na družino ni pustil na cedilu.
Slovenci veliko poudarjamo skok v abrahama. Vi ste že tam. Je za vas to res prelomnica, ste v zadnjem času prišli do kakšnih spoznanj o sebi ali je petdesetka le številka?
Po eni strani gre le za številko, po drugi strani pa sem začel malce bolj razmišljati. Pri petdesetih se začne človek zavedati, da ima pred seboj manj časa kot za seboj. Sam sem se po petdesetem odločil, da se bom več ukvarjal s športom, začel pa sem tudi bolj razmišljati o sebi in svojem bistvu.
Navdušujete se nad knjigami in pravite, da slavite materni jezik vsakič, ko stopite na oder. Starši smo dostikrat presenečeni, kako nam slovenski jezik predstavijo naši otroci, včasih je to prava angloslovenščina. Kako vi gledate na to pri vaših otrocih?
Simpatično se mi zdi, da na OŠ Radovljica organizirajo nastope v recitiranju pesmi in pripovedovanju zgodb. Tam sem bil že dvakrat v komisiji ter otrokom spregovoril in jim podelil nagrade. Vsak osnovnošolec bi moral znati nekaj pesmi na pamet. Teh stvari ne bo nikdar pozabil.
Sleng me ne moti, saj je jezik živa, razvijajoča se tvorba. Zavedam se, da bodo glede na vpliv angleščine nastajale nove tvorbe, a slovenski jezik gotovo ne bo izginil še kakšnih dvesto oz. tristo let.
Tudi vi čas najraje preživljate z družino. Nekomu družina lahko pomeni varen pristan od ponorelega sveta. Za katere radosti pa ste vi najbolj veseli, da je družina tam za vas?
Družina mi daje smisel. Rad gledam otroke, ko odraščajo. Največje darilo je vzgojiti otroka z osnovnimi vrednotami, da ve, kaj je prav in kaj ne, in je spoštljiv do starejših. Ko vidiš, da je imela vzgoja svoj sad, lahko samo sediš, obnemiš in si zadovoljen. Poleg družine so mi pomembni tudi prijatelji. Naj dodam, da mi biti doma zelo ustreza, zelo rad tudi kuham.
Kaj je vaša specialiteta?
Kuham raznolike jedi. Ljudje se kot "pijanec plota" radi držimo preverjenih in že znanih reči, a treba se je presenečati in se lotiti česa novega. Naša družina raje jé doma kot v gostilni. S hčerjo sva šla pred časom v gostilno na kosilo in dejala je: "Gostilna, žal mi je, ampak doma je bolje."
Pripadnost ženi in otrokom pa pride skupaj tudi z odgovornostjo in odrekanjem. Kako ste to dvoje najbolj začutili znotraj igralskega poklica oz. tega življenjskega stila?
Ko sem dobil prvega otroka, me je ta naredil boljšega. Priznam, da se je morala žena bolj odrekati kot jaz. Bila so obdobja, ko sem bil precej odsoten, včasih tudi po deset mesecev letno. Zato poletje zagotovo ni čas, da bi šel po svoje. Takrat sem z družino in jih pogrešam, če jih ni ob meni. Izjema je lansko poletje, ko sem po dvajsetih letih skupnega življenja sam odpotoval v Sarajevo na filmski festival.
V seriji Skrito v raju ste igrali družinsko naravnanega mesarja. Najprej čestitke za vso hudomušnost, ki je razelektrila kriminalno obarvano ozračje serije.
Hvala. To je bil namen moje vloge.
So vam domači dejali, da se v vlogi mesarja skriva tudi delček vas?
Nisem iskal močnega nasprotja samega sebe, čustveno sem skušal biti čim bolj pristen in razgiban. Podajati čustva je težji del igralskega poklica kot podajati besede. Slednjih se ni težko naučiti, vzbuditi čustva in ostati neobremenjen pred kamero.
V vlogi nisem iskal drugih značilnosti, temveč sem bil na setu enostavno dobre volje. Med nama pa so tudi razlike – lik Frenka je gotovo bolj naiven in popustljiv kot jaz. Žena in hčeri so me pohvalile, da sem v seriji dobro igral. Bil sem malce drugačen kot doma, tako velike razlike pa ni bilo.
Kako pomembno se vam zdi, da je v družinah prisoten smisel za humor?
Humor je ena pomembnih sestavin življenja. Ni dobro, če življenje jemljemo preresno. S humorjem lahko prebrodimo marsikatero težko zadevo, z njim se sprostijo takšne in drugačne mišice. Če moja žena ne bi bila duhovita, je ne bi oženil.
Zaigrali ste v muzikalu Addamsovi, ki govori o čudaški ameriški družini. Zdi se mi, da je v tem svetu včasih dobro biti malce čudaški in ne sprejeti vsega, kar nam svet prodaja. V čem se sami sebi zdite čudaški, ampak od tega ne odstopate?
Včasih se obnašam letom neprimerno. Morda bi kdo lahko rekel, da sem otročji, nor ali neumen. A zdi se mi, da je treba otroškost in spontanost podpirati in negovati. Znam se sprostiti, drugi se morda v tem brzdajo. Res pa je, da se, odkar sem bolj prepoznaven, v javnosti držim nazaj, saj sem nekomu lahko zgled in vzor. Slabega vzora ne želim dajati.
Sprašujem se, kaj sploh je čudaškost. Je res "čudno" to, da se čudiš življenju in si vzameš čas ter opazuješ ptico na veji?
Imate več težkih izkušenj z izgubo otrok. Kakšen odnos imate do otrok, ki so prezgodaj odšli?
Žena rada reče, da imamo na nebu tri angelčke. Jaz gledam na stvari malo drugače. Vedno, ko me kdo vpraša, koliko otrok imam, odgovorim pet, kljub temu, da dveh hčera in sinčka ni več med nami. Sin je odšel v tretjem, ena hči v osmem mesecu nosečnosti, druga hči pa je živela šest mesecev po rojstvu. Otrok prinese nekaj na ta svet in te česa nauči, lahko pa se zgodi, da morda še ni pripravljen.
Z ženo Natašo imava željo ustvariti gledališko predstavo Vsi moji otroci, ki bo namenjena ljudem s podobno zgodbo ali pa poznajo koga, ki jo imajo. Morda bi jim pomagala najti odgovor, kako odreagirati v teh situacijah. Ko nekomu stojiš ob strani, ne gre za visoko umetnost, dovolj je le to, da si. Ni ti treba storiti popolnoma ničesar, niti prebirati knjige o tem, temveč je pomembno biti človek.
Z družino imamo vsako leto rituale, prek katerih ohranjamo odnos z otroki, ki niso več na zemlji. Hčeri tako vidita, da se jih spominjamo in jih ne tajimo. O teh stvareh je treba govoriti in jih predelati – tako lahko funkcioniramo in komu pomagamo.
Ker dosti študirate like za predstavo, serijo, film, znate dobro opazovati ljudi. Katera človeška lastnost ali obnašanje vas najbolj fascinira?
Res je, veliko opazujem ljudi. Včasih, ko me še niso poznali, sem jih lahko še bolj. Danes se moram skriti v kakšen temen kotiček, da jih lahko opazujem v miru. Prehitro me opazijo in tako ne morem več "zganjati" profesionalnega voajerizma.
Pritegnejo me človeške napake in pomanjkljivosti, saj je to tisto, kar osebo naredi zanimivo. Gre za stvari, ki se ne izgovorijo in se kažejo v dejanjih. Zanimiva mi je tudi zunanjost ljudi, npr. hoja in drža. Kdor razmišlja pozitivno, ne bo imel zaprtega telesa, zgrbljenosti in hoje navznoter. Če razmišljaš o nečem, to vpliva na tvoje telo oz. na to, kako ga nosiš.
Postrezite nam še s kakšno zgodbico iz igralskega sveta.
Naj povem prigodo s snemanja serije Skrito v raju. V drugi sezoni je bil prizor, ko sta bila Frenk in Dino v mesnici in Frenk ga je uvajal v delo. Na koncu prizora smo kot vedno improvizirali. Iz moje mize sem prijel neko steklenico, jo odprl in podal Dinu. Ta jo je nagnil, spil in močno ga je ožgalo v ustih. Zelo sem se ustrašil.
Je šlo za čistilo?
Ne, bila je neka zelo stara voda. Izučilo me je, da ne smem jemati stvari, ki niso predvidene za uporabo. Končalo bi se lahko drugače.
Spomnim se tudi dogodka z začetka moje kariere. V Mestnem gledališču Ptuj sem ustvarjal svojo prvo predstavo. S kolegi smo bili pred premiero vznemirjeni, evforični in polni stresa. Teden dni pred mojim nastopom na odru sem reševal osebo, ki se je hotela vreči v Dravo. Verjemite mi, da se mi je premiera v tistem trenutku zazdela tako majhna in nepomembna, da se glede tega ne obremenjujem več in se je tudi ne bojim več. Videl sem namreč, kako veliko je življenje v primerjavi s poklicem, ki ga opravljam.
