Od plesalke v nočnih klubih do zavedanja, da je ljubljeni Božji otrok

Sayeh Golchin, nekdanja plesalka v nočnem klubu v Montrealu, je prehodila dolgo pot zavrnitve in odvisnosti od drog. Nazadnje je našla Boga in zaživela. Njeno pričevanje je zgodba o padcu, iskanju smisla in izjemni milosti, ki spremeni vse.

Sayeh se je rodila iranskim staršem priseljencem, ki so si ustvarili dom v Montrealu. Njen oče je bil alkoholik in v njenem življenju ni bil prisoten, mama pa je bila kot samohranilka obremenjena s finančnimi in čustvenimi težavami in hčeri ni mogla nuditi toplega doma. Tako je Sayeh že kot deklica preživljala čas s sosedi, ki so postali njena nadomestna družina. Z njimi je praznovala tudi rojstne dneve in praznike.

Medtem ko je bilo obdobje osnovne šole zanjo precej mirno, se je v srednji šoli vse spremenilo. Sayeh je hrepenela po sprejetosti. "Želela sem, da bi me drugi imeli radi, zato sem počela, kar so počeli oni. Kadili so in pili, zato sem tudi jaz," se spominja danes. Za masko njenega nasmeha se je skrival občutek praznine in lakota po ljubezni.

Pri 17 letih se je Sayeh zapletla z moškim, ki se je izkazal za prevaranta in manipulatorja. Ustrahoval jo je in v njeno življenje sta se naselila strah in osama. Prepričal jo je, da je postala plesalka v nočnih klubih. "Dejal je, da lahko tako več zaslužim," se spominja. Sprva je delala kot natakarica, nato pa se je znašla na odru, čeprav se ji je prej upirala misel na takšno delo.

"Ves čas sem si govorila: Nikoli ne bom plesala v naročju (s tesnim telesnim stikom) s stranko ... Potem sem to storila enkrat, dvakrat in padla v začaran krog samoopravičevanja," priznava z grenkobo. V tem svetu je delala skoraj deset let. Za mnoga dekleta je bil to način razkošnega življenja, v njenem primeru pa je bil boj za preživetje.

"Kot da ne bi videla nobene druge izbire. To ne pomeni, da nisem imela izbire in da se s tem odvezujem odgovornosti. Takrat nisem videla nobene druge možnosti; zame niso obstajale ali pa so se mi zdele preveč oddaljene od moje realnosti, da bi jih izbrala," je povedala v pogovoru za kanadsko revijo Le Verbe. Kako se je spopadla s tem? "Ali se drogiraš ali pa se naučiš utišati občutja glede lastnega telesa. Izbrala sem slednje," je opisala svojo izkušnjo.

Na prelomu v leto 2020 je začutila veliko željo po spremembi. V klubu je spoznala varnostnika – prijaznega moškega, ki je bil z njo spoštljiv, ne da bi jo ob tem objektiviziral. "Prvič sem imela občutek, da me nekdo vidi kot osebo, ne le kot telo," se spominja. To kratko razmerje je bilo povod za njen pobeg iz nočnega življenja.

Kmalu potem se je začela pandemija. Za Sayeh je obdobje izolacije pomenilo iskanje samospoznavanja. Začela se je zanimati za tarot, astrologijo in druge new age prakse. Mislila je, da bo tam našla odgovore. "Sprva se je vse zdelo nedolžno, celo lepo – meditacija, skrb zase, ljubezen do sebe," pravi. "Mislila sem, da lahko v svojem življenju manifestiram stvari, da je vse odvisno od mene in moje energije."

Sčasoma pa je odkrila, da se pod navidezno skrbjo za razvoj skriva nekaj veliko temnejšega. "Bilo je, kot da bi pila sok, ki je 99-odstotno zdrav, a vsebuje en odstotek arzena. Misliš, da te bo ozdravil, namesto tega pa te počasi zastruplja," slikovito pojasni. Namesto z notranjim mirom se je soočila s tesnobo, nespečnostjo in nerazložljivimi strahovi. "Vse je bilo osredotočeno name, na moje želje, na mojo energijo. Zdelo se je globoko duhovno, a je vodilo v vse večjo osamljenost in kaos," se spominja.

Odpotovala je v Mehiko. Tam je izgubila vse – denar, streho nad glavo, občutek varnosti. "Bila sem depresivna, nisem imela kam iti. Potem sem v obupu rekla: 'Bog, če obstajaš, prevzemi nadzor nad mojim življenjem,'" pripoveduje.

Naslednji dan se je zbudila z nerazložljivim mirom v srcu. "Ure in ure sem meditirala, a česa takega še nikoli nisem doživela. Bilo je kot luč v meni, nekaj je oživelo," preprosto doda.

"Resnično sem čutila, da pripadam, da sem kljub svoji preteklosti Božji otrok, ne glede na to, kako sem videti danes."

Po vrnitvi v Kanado je prvič v življenju obiskala cerkev. Bila je velika noč. "Nisem se več počutila manj vredno od drugih. Spoznala sem, da sem tudi jaz Božji otrok," pravi z nasmehom. Kmalu zatem je prosila za krst. Danes je njen vsakodnevni cilj, da čim bolj sledi Kristusu.

"Nikoli več nočem reči: 'Danes ne potrebujem Boga. Vse, kar imam, je po Njegovi zaslugi,'" prizna. Njene besede imajo še večjo moč, ko doda: "Želim glasno in jasno zakričati: Jezus resnično odgovarja na vprašanja, ki jih nosimo v svojih srcih. Dal je svoje življenje za nas."

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie.