Rezijanska dolina je resda nekoliko bolj odmaknjena, a zato prelepa in vsekakor primerna za družinski izlet. Leži na skrajnem severozahodu Italije, znana pa je po tem, da je tam od nekdaj živela slovenska manjšina, ki se ponaša s svojim jezikom in celo svojim pravopisom ter slovnico.
Dostop do doline
Najlažji dostop je preko mejnega prehoda Rateče, nato pa čez Trbiž (Tarvisio), mimo Višarij in naprej sledimo tablam za Videm (Udine). Pri mestu Pontebba nadaljujemo vožnjo ob reki, čez nekaj minut pa sledi tabla z napisom Resiutta, ki že napoveduje vstop v Rezijansko dolino. Če štartamo z Gorenjske, je vožnja ustrezno krajša kot od drugod, od slovensko-italijanske meje pa je čas vožnje približno eno uro.
Dolina je ozka in dolga, z vseh strani pa obdana z gorami, ki ponujajo lep razgled, npr. na Kanin. Kljub temu, da gre za alpsko dolino, nas ozračje v dolini spominja na Primorsko. V dolini je nekaj manjših mestec, npr. San Giorgio, Prato, Gniva, Oseacco, Stolvizza. Mesteca so zelo slikovita, hiše lepo urejene. Čez celotno dolino teče reka Resi ali Ta Welika Woda, kot se imenuje v rezijanščini.
Krožna pot po dolini
Za tiste, ki ljubijo pohodniške izlete, je Rezijanska dolina ne le vir nekaterih izhodišč za višje gorske izlete, pač pa lahko v njej naredimo tudi krožno pot, ki je poimenovana Ta Stara Pot in povezuje večino prej naštetih mestec. Ta Stara Pot je dolga 14 kilometrov, zanjo pa potrebujemo približno štiri ure hoje. Parkiramo na parkirišču za cerkvijo v Pratu in tam pot tudi končamo. Cerkev v Pratu je posvečena Mariji Vnebovzeti, na pročelju cerkve pa je sončna ura s poučnim latinskim napisom: "Vita brevis, certa mors. Qualis amae eris sors?", ki se v prevodu glasi: "Življenje je kratko in smrt gotova. Kakšna bo usoda duše?"
Ta Stara Pot deloma vodi po mestih, v San Giorgiu si lahko ogledamo tudi cerkev Svetega Jurija, v kateri je prvi zapis v rezijanščini, in sicer Oče naš iz 18. stoletja. Pot vodi tudi ob reki, čez reko in se nekajkrat blažje vzpne v gozd, prečimo pa tudi travnike. Pot je zelo dobro označena s tablami, na poti pa je veliko virov vode (potočki, vodnjaki), pri katerih se lahko osvežimo in tudi odžejamo.
Če želimo, lahko naredimo tudi krajšo krožno pot z imenom Ta Lipa Pot (ta je dolga 10 kilometrov, začnemo in končamo v mestecu Solvizza), ali pa obe skupaj povežemo za daljši, nekje od osem do devet ur dolg in zelo umirjen ter slikovit celodnevni izlet.
Na poti lahko spremljamo napise krajev v italijanščini in rezijanščini, ki je ena izmed narečij slovenskega jezika, ima pa veliko znakov (npr. ü, ï, y in druge), ki jih uradna slovenščina ne pozna. Prav tako je Rezija poznana po inštrumentih citare in bunkule ter številnih skladbah ter napevih, o čemer se učijo tudi slovenski otroci v naših osnovnih šolah pri pouku glasbene vzgoje.
Izlet v Rezijo bo enako lep prav v vsakem letnem času. Zagotovo bo vedno ostal v spominu, saj v dolini vlada mir, kakršnega že skoraj težko najdemo, zdi pa se, kot da se je v njej čas ustavil.
