Če vam primanjkuje veselja, ga začnite uresničevati

Življenje odraslih je lahko hektično in polno rutine. Ali se je mogoče znova naučiti, da bi v njem našli pristno veselje? Izkazalo se je, da je to mogoče z majhnimi, zavestnimi koraki.

Veliko ljudi meni, da je sreča darilo, ki se nekaterim le zgodi. Vendar, kot ugotavlja psiholog Mike Rucker, avtor knjige The Fun Habit (Zabavna navada), je sodobni odrasli pogosto tako zaposlen, da mu dnevi uhajajo skozi prste. Delo, družina, neskončno število opomnikov ... In potem se v redkih trenutkih tišine pojavi občutek, da gre življenje mimo nas.

Če se tako počutite, niste sami. Rucker pojasnjuje, da je ključna napaka, da pričakujemo, da se bosta zabava in veselje "preprosto zgodila". Namesto tega ju je treba zavestno načrtovati, tako kot načrtujemo obveznosti.

Pri iskanju sreče se zlahka ujamemo v past nenehnega ocenjevanja svojega življenja: "Ali sem dovolj srečen?" Vendar takšno vprašanje ne vodi nikamor, saj nas iztrga iz sedanjosti in nas ujame v past analiziranja.

Rucker trdi, da se je namesto obsesivnega merjenja sreče vredno osredotočiti na to, kaj lahko storimo tukaj in zdaj. Igra je dejavnost ‒ stanje, v katerem resnično uživamo v trenutku.

Avtor ponuja praktično orodje, ki nam pomaga oceniti, kako preživljamo svoj čas in kje lahko dodamo več veselja. Seveda avtorjeva besedna igra, kjer prve črke dejavnosti sestavljajo besedo PLAY (kar pomeni igra) ni mogoče neposredno prevesti, vendar je model sam po sebi pomemben.

Prijetne dejavnosti so tiste, ki zahtevajo malo truda, a prinašajo velike nagrade. Ni jih treba načrtovati daleč vnaprej ali zanje rezervirati celega popoldneva. To je lahko sprehod med zelenjem, poslušanje seznama najljubše glasbe ali hiter telefonski klic, da bi samo pozdravili prijatelja.

To so preproste radosti, ki od nas ne zahtevajo veliko, a prinašajo pravo zadovoljstvo. Ena največjih zmot o igri je, da mora biti to velik dogodek. V resnici so najbolj osvežujoči trenutki pogosto majhni, vsakdanji užitki.

Revitalizacijske dejavnosti so tiste, ki nas razgibajo in nam predstavljajo izziv. Na začetku se morda zdijo težke, vendar so v skladu z našimi vrednotami in nam dajejo občutek smisla. Morda gre za učenje nove spretnosti ali napor, ki nas popelje onkraj območja udobja.

Takšne izkušnje zahtevajo več energije kot prijetne dejavnosti, vendar se zaradi njih pogosto počutimo resnično žive. V tej kategoriji poteka osebnostna rast (imenujemo jo "igra tipa II" ‒ je zahtevna, vendar smo sčasoma nagrajeni).

To so opravila, za katere čutimo, da jih moramo početi, vendar so stresne in izčrpavajoče. Ne prinašajo nam veliko veselja in pogosto nas pustijo brez energije. To so lahko obveznosti, ki smo si jih naložili sami, ali preprosto neprijetne naloge, ki bi se jim, če bi imeli možnost izbire, raje izognili.

Seveda se nekaterim nalogam ne moremo ogniti, vendar so mnoge manj obvezujoče, kot se nam zdi, ko jih analiziramo. Cilj jih ni popolnoma odpraviti, temveč najti načine, kako jih opravljati na boljši, manj obremenjujoč način.

To so dejavnosti, ki zahtevajo kar najmanjši napor, a tudi prinašajo najmanjše zadovoljstvo. Mednje spadajo brezglavo "visenje" na družabnih omrežjih ali nenehno, brezciljno preverjanje elektronske pošte. V zmernih količinah so lahko neškodljiv način kratkotrajnega sproščanja.

Težava je, da delujejo tiho ‒ če postanejo običajne, začnejo izpodrivati dragocenejša doživetja in postanejo pobeg pred nelagodjem življenja, ki ni povsem po naših željah. Kot vsako navado, ki blaži napetost, jih je težko prekiniti, tudi če nas pustijo prazne.

Rucker nas spodbuja, da v naslednjem tednu vsak dan naredimo en majhen korak: opustimo brezglavo brskanje po pametnem telefonu, poskusimo nekaj novega, pokličemo prijatelja, ki ga že dolgo nismo videli, najdemo nekaj časa zase ali celo poiščemo način, kako se lotiti svojih odgovornosti. Po enem tednu bomo opazili, kako zelo se spremeni naše življenje, ko vanj zavestno vnesemo več veselja.

Poskusite preučiti svoje dejavnosti in se vprašajte: Na katero od teh štirih področij spada moja vsakodnevna molitev? Je to radostno srečanje z Bogom ali prej "mučna" obveznost? Kaj lahko storim, da bi bila bolj duhovno in čustveno hranljiva?

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Renata Anžič Trtnik.