Nisem točno vedela, kje jih bom našla, a njihovega doma v Planini ni mogoče zgrešiti. Ko sem zagledala zbirko majhnih in malo večjih koles in igrač, sem vedela, da sem pred pravo hišo. Vrata mi je odprla najstarejša – Kamila Maria, za njo pa so me pozdravili tudi preostali otroci: Lucia Paula, Martin Andres, Luka Nikolas, Aleksander in Magdalena. Mama Vicky je pripravljala večerjo, oče Bernard, ki mu otroci rečejo papi, pa je ravno prispel domov. Vicky jima je pripravila mate, čaj iz Južne Amerike, ki zakoncema Grbec daje možnost, da se vsako popoldne skupaj usedeta in si prisluhneta.
Kako ste skrbeli za slovenstvo, ko ste živeli v Argentini? Ste kdaj čutili kak notranji konflikt med tem, ali ste Argentinci ali Slovenci?
Vicky: Od malega smo doma govorili samo slovensko in do odhoda v vrtec, leto pred šolo, nismo znali nič špansko. Hodili smo k slovenski nedeljski maši, v slovensko šolo ob sobotah, praznovali smo vse običaje ob božiču in veliki noči. Na veliko soboto smo barvali pirhe, prišel je slovenski duhovnik in smo imeli blagoslov velikonočnih jedi.
Včasih je bilo res tako, da se nisem počutila ne Slovenka ne Argentinka. Med Argentinci sem čutila, da sem drugačna, že fizično. Vedno so nam pravili, da smo Poljaki. Za Slovence sploh niso vedeli. Ko sem prišla v Slovenijo, pa so me tudi tukaj gledali nekako postrani. Zdaj, po 16 letih življenja v Sloveniji se počutim tu zares doma.
Bernard: Pri nas je bilo malo drugače, ker je naša družina zaradi očetove službe dolga leta živela v Boliviji in tam nismo imeli te skupnosti. Mama nas je doma učila vsega v slovenščini in tudi prek igre smo se učili slovensko.
V Boliviji smo najprej živeli na meji z Argentino, potem pa smo se preselili na sever, v džunglo in živeli v pragozdu. Ko sem šel v srednjo šolo, smo se vrnili v Buenos Aires, kjer smo živeli v predelu, ki se imenuje "Slovenska vas". Naši predniki so vložili veliko truda, da so vzgojili otroke v slovenskem duhu. Ko so vsi prijatelji šli v soboto na tekmo, smo šli mi v slovensko šolo, uro in pol vožnje v vsako smer.
Ko postajam starejši, razumem, da je bila to vrednota našim staršem, ki jim je bila nasilno odvzeta in so po njej hrepeneli! 13.000 kilometrov stran so ljubezen do vere in domovine želeli posredovati svojim otrokom in vnukom.
Veseli smo, da ste tu. Hvaležni bomo, če boste podprli naše ustvarjanje
ekipa Aleteie
Kako pa je videti življenje v Boliviji?
Bernard: Šolo smo imeli kake tri mesece v letu, učitelj pa je bil skoraj vsak, ki je kaj znal. Spomnim se, da smo se matematiko učili tako, da smo poslušali kasete. Živeli smo v majhni vasici, učili so nas le brati, pisati in malo računati. Ni bilo elektrike, tako da nismo imeli hladilnika, zamrzovalnika, tople vode. Namesto igrač smo imeli udomačene opice in papige.
Kdaj ste prišli v Slovenijo? Kaj je bilo takrat najtežje? Kaj je bil največji šok?
Bernard: Prvič sem za kratek čas prišel kot maturant leta 1997. V Argentini so našo župnijo vodili lazaristi, imeli smo kaplana Janeza Cerarja in on nas je nagovoril, da bi šli na svetovno srečanje mladih v Rim leta 2000. Zbralo se nas je dvanajst Slovencev in priključili smo se slovenskemu avtobusu. Rekel sem si: "Če bom toliko dal za karto, bom ostal še tri mesece v Sloveniji, da jo malo vidim." Stanoval sem pri teti, ki je tudi prej živela v Argentini. Prišel sem za tri mesece in se je rahlo zavleklo – tu sem že 25 let. Dol me še vedno čakajo za poslovilno zabavo … 😊
Nikoli niste šli nazaj?
Bernard: Nekajkrat sem bil. Vse tukaj mi je bilo všeč. Prvič sem videl sneg. Zaposlil sem se, najprej v podjetju s hitro prehrano, potem pa sem se lotil študija turizma.
Pa vi, Vicky?
Vicky: Prvič sem v Slovenijo prišla leta 2006, ko sem bila zadnje leto na faksu, po končanem faksu pa sem se redno zaposlila v Argentini. Leta 2008 se je tam začelo pestro socialno dogajanje. Bilo je veliko protestov, blokirali so državne ceste, javni promet ni deloval. Prekipelo mi je in odločila sem se, da bom ob prvi možnosti šla v Slovenijo. Brat je zaključeval gimnazijo in se je odločil, da gre z mano, čeprav nikoli prej ni bil v Sloveniji.
Kupila sva enosmerni vozovnici in februarja 2009 sva res prišla sem. Bilo je težko, a kultura nam je bila blizu, jezik smo poznali, nekaj sorodnikov smo imeli tukaj in to je veliko pomenilo. Kmalu po prihodu v Slovenijo sem spoznala Bernarda in leta 2013 sva se poročila.
Kaj vaju vodi pri vzgoji šestih majhnih otrok? Vama kdo pomaga?
Vicky: V glavnem sva sama, a je zdaj že veliko lažje, ker so otroci malo starejši. Moji starši so sicer tukaj, a ne živijo zelo blizu. Ko sta se rodila dvojčka, sta bili punčki stari komaj dve in tri leta, takrat je bilo res naporno. Ko sta bila dvojčka stara pol leta, smo malo zadihali.
Bernard: Štirje majhni otroci, to je 80 nohtov, ki jih je treba postriči!
Vicky: Verjameva, da je pomembno, da otroci lahko v polnosti živijo svoje otroštvo – ko pridejo iz šole, imajo navadno že narejene naloge, ker so v podaljšanem bivanju in so popoldne res svobodni. Če je le vreme, so cele popoldneve zunaj. To je velika prednost življenja na vasi.
Kako v vzgojo vključujeta vero? Kaj vera pomeni vama?
Bernard: Zelo veliko. Ko sem iskal življenjsko sopotnico, je bil to eden mojih glavnih pogojev. Vedel sem, da je veliko lažje, če sva oba iste vere, saj bova tako začela z istimi vrednotami.
Vicky: Nedelje so za družino. Najprej gremo k maši, potem pa skupaj tudi na kakšen izlet, kolesarit, na Kras ali na Obalo.
Bernard: Veliko ljudi pošlje otroka k verouku, da bi se tam naučil vsega o veri. Če doma ne moliš z njim, zakaj ga pošiljaš tja? Vero moraš živeti doma, pri verouku se to lahko le dopolni, osnovo otroci prejmejo prek zgleda. To jim poskušava posredovati. Zvečer in pred obroki skupaj molimo.
Tu v Sloveniji ima Cerkev zelo negativno konotacijo v družbi zaradi posledic komunizma, drugod po svetu ni tako. V Južni Ameriki naredi Cerkev ogromno socialnega dela. Ni sistema, ni inštitucije, kot je Cerkev. To Slovencu težko dopoveš.
Vicky: Zdaj, ko so otroci malo večji, že sodelujejo v župniji, punce pri občasnem otroškem pevskem zboru, Kamila bere berilo pri maši, dvojčka sta bila spomladi pri prvem obhajilu in sta lahko začela ministrirati.
Nikoli nisva imela težav z nemirnimi otroki pri maši. Ko so bili kot dojenčki stari teden ali dva, smo jih vzeli s seboj k maši. Dojenček je pač spal v vozičku. Ljudje so nas vedno malo čudno gledali, mi pa smo opazili to: če otrok kot dojenček redno hodi k maši, to tudi pozneje vzame kot nekaj normalnega. Melodija dogajanja jim postane domača.
Kako poskrbita tudi zase ob vsem delu, veliki družini? Kje se napolnita?
Bernard: Pijeva mate, vzameva si čas. Res izkoristimo nedelje in praznike. Gremo na sprehod in tam se lahko tudi midva kaj pogovoriva.
Vicky: Ko sem bila na kakšni porodniški, kar je bilo kar pogosto, smo zjutraj vedno skupaj zajtrkovali. Da bi si midva vzela čas in šla kam sama, je redkost, ker nimava nikogar, ki bi nama čuval otroke. Včasih, ko so bili otroci mlajši in sva jih dala zgodaj spat, sva lahko igrala domine ali kako argentinsko namizno igro.
Bernard: Zdaj pa igramo samo take namizne igre, ki so za šest ali več igralcev. 😊 Drugače pa imam jaz zelo rad odbojko, žena pa rada telovadi. Sicer pa – čez 20 let bo vse drugače, bova lahko uživala. Je pa treba ves čas graditi odnos, to je osnova tudi za otroke.
Oba prihajata iz velikega mesta, zdaj pa stanujete v Planini. Kakšne razlike opažata?
Vicky: Jaz ne bi šla več z družino v veliko mesto ali v blok. Mi sicer nimamo vrta, ampak gremo na travnik, kjer se igrajo, tekajo. Tu v Planini opažava, kako so otroci bolj zdravi. Imamo prijatelje, ki imajo približno enako stare otroke in živijo v okolici Ljubljane in imajo čisto drugačne izzive. Ko se pogovarjamo, kaj se dogaja v šoli, midva samo gledava. Kamila je končala peti razred in imata v razredu dva otroka telefon, eden, ker ima zdravstvene težave.
Bernard: Zdi se nama, da je tu lažje vzgajati. Tudi najini otroci se bodo srečali z izzivi, a pozneje, ko bodo bolj zreli.
Verjamem, da s svojim argentinskim duhom mehčata tudi notranjskega, ki velja za bolj zadržanega in hladnega. Kako ga doživljata vidva?
Vicky: Kar je domačinov, ki hodijo v cerkev, so nas lepo sprejeli v skupnost. Marsikdo reče, da bi nas pogrešal, če bi šli. Z nekaj družinami smo postali zelo dobri prijatelji in čeprav nimamo rešenega stanovanjskega problema, bi težko odšli drugam. Tudi z drugimi domačini se, odkar so otroci v šoli tukaj v Planini (zaradi moje službe in logistike vrtec obiskujejo v Logatcu), dobro razumemo in nikoli nismo imeli kakšnih težav.
Bernard: Vsak človek prinese s sabo svoje izkušnje in imamo nekaj navad, ki so za domačine neobičajne. Popoldne ne greva na njivo, ampak se usedeva na klopco in pijeva mate čaj. Kdor gre mimo, si misli: "Glej, ti čudaki iz Argentine." Midva pa veva, da si s tem vzameva čas za družino in pogovor.
