Pomagajte nam nadaljevati naše poslanstvo - še naprej bi radi na splet prinašali Lepo, Dobro, Resnično. Hvala za vaš dar.
Ko se Cerkev radostno pripravlja na skupno kanonizacijo bl. Carla Acutisa in Piera Giorgia Frassatija 7. septembra, smo povabljeni k premisleku o brezčasni modrosti, ki sta si jo delila ta dva mladeniča. Čeprav sta živela v različnih obdobjih, sta tako Carlo kot Pier Giorgio svojo mladost na izjemne načine posvetila Bogu.
Carlo Acutis, milenijski "računalniški frik", ki se je prelevil v spletnega apostola, je uporabljal tehnologijo za širjenje pobožnosti do evharistije. Pier Giorgio Frassati, alpinist in aktivist z začetka 20. stoletja, je živel nalezljivo vero s služenjem bližnjim in pustolovščinami v naravi. Vsak je na svoj način pokazal, da je svetost mogoče doseči tudi v najstniških in zgodnjih dvajsetih letih.
Njune besede danes močno odmevajo med mladimi. V dobi družbenih omrežij in vrstniškega pritiska navedki Carla in Piera Giorgia govorijo o tem, da moramo ostati zvesti svoji istovetnosti in namenu. Ukvarjata se z vprašanji vere, namena in istovetnosti ter nas vse skupaj spodbujata, naj se ne zadovoljimo s praznimi posvetnimi prizadevanji, temveč naj ciljamo proti nebesom.
Oba priznavata, da sta užitek in tehnologija vabljiva, kljub temu pa mlade pozivata, naj ju uporabljajo pametno in naj ne postanejo "fotokopije" vseh drugih. Zelo pomembno je, da sta oba blažena izžarevala radost in upanje. Še danes učita, da pristno srečo najdemo v Bogu, in dokazujeta, da lahko mlado srce, zasidrano v Kristusu, tudi sredi trpljenja in težav ostane pogumno in vzdržljivo.
Naslednjih 12 navedkov, prijetnih in privlačnih, smo opremili s kratkimi opombami, ki jih priporočamo v branje. Naj vas te besede modrosti navdihujejo na vaši poti, posebej zdaj, ko se veselimo kanonizacije teh dveh sodobnih zgledov svetosti.
Spominjata nas, da so mladi lahko svetniki – in da lahko njihova spoznanja osvetlijo pot mnogim drugim.
1Blaženi Carlo Acutis
"Vsi se rodimo kot izvirnik, mnogi pa žal umrejo kot fotokopije."
Carlo je svoje vrstnike pogosto opozarjal, naj ne izgubijo svoje individualnosti s slepim posnemanjem drugih. Verjel je, da je vsak človek edinstvena Božja stvaritev: mlade je pozival, naj sprejmejo svojo pristno istovetnost v Kristusu, ne pa da se prilagajajo družbenim pričakovanjem.
"Moj življenjski načrt je vedno biti blizu Jezusu."
Ta kratek "življenjski načrt" je usmerjal vse v Carlovem vsakdanjem življenju. Že od otroštva je svoj urnik osredinjal na obisk svete maše in molitev ter s tem kazal, da je njegova najvišja prednostna naloga tesno prijateljstvo s Kristusom.
To je močan opomnik mladim, naj ostanejo blizu Jezusu, saj je to najzanesljivejši načrt za dosego življenjskega cilja.
"Evharistija je moja avtocesta v nebesa. Ko se obrnemo proti soncu, postanemo zagoreli … ko pa stojimo pred Jezusom v evharistiji, postanemo svetniki."
Carlo je s to slikovito primerjavo pojasnil, kako pomembna je zanj evharistija. Tako kot sončna svetloba spremeni naš telesni videz, nas preživljanje časa z Jezusom v svetem obhajilu po njegovih besedah duhovno preoblikuje.
Pogosto je druge spodbujal, naj se udeležijo svete maše in evharističnega češčenja, saj je bil prepričan, da nas redno prejemanje evharistije približa Bogu in svetosti.
"Zazrtost vase prinaša žalost, zazrtost v Boga pa osrečuje."
To spoznanje odraža Carlovega radostnega duha. Verjel je, da osredinjenost nase vodi v negotovost in potrtost, medtem ko pogled, usmerjen proti Bogu, prinaša resnično srečo. Carlova lastna vedrina – tudi ko se je boril z neozdravljivo boleznijo – je pokazala, da življenje, osredinjeno na Boga, prinaša globoko in trdno veselje, kakršnega zazrtost vase ne more nikoli zagotoviti.
"Umrl bom srečen, ker v svojem življenju nisem zapravil niti minute za stvari, ki niso po volji Bogu."
Kot najstnik, ki se je boril z levkemijo, je Carlo te besede izrekel svoji materi, da bi jo potolažil. Nikakor ni obupal, pač pa se je sprijaznil s smrtjo, saj je vedel, da je svoje kratko življenje usmeril v tisto, kar je zares pomembno.
Za današnjo mladino je ta navedek pogumno pričevanje, da je treba živeti z namenom – izogibati se je treba motnjam greha ali plehkosti, da nam ne bo žal, ko bomo ob smrti svoje življenje darovali Bogu.
"Naš poslednji cilj mora biti Neskončno in ne končno."
Carlo mlade opominja, da smo ustvarjeni za nebesa ("neskončno") in ne za minljive stvari tega sveta. V dobi takojšnjega zadovoljstva nas spodbuja, naj dvignemo pogled onkraj začasnih užitkov ali materialnega uspeha. Karlove besede nas izzovejo, naj ciljamo visoko – proti neskončni Božji ljubezni – in naj se ne zadovoljimo z manj kot z večno srečo, za katero smo ustvarjeni.
2Blaženi Pier Giorgio Frassati
"Živeti brez vere, brez dediščine, ki bi jo branili, brez nenehnega boja za resnico, ne pomeni živeti, temveč 'shajati'; nikoli ne smemo zgolj 'shajati'."
Pier Giorgio je to spodbudno sporočilo napisal svojim prijateljem: v njem je obsodil sleherno brezčutje iz lastnega udobja. Mlade je pozval, naj živijo s prepričanjem in pogumom. Življenje brez vere in načel zanj ni bilo pravo življenje – bilo je le prehajanje skozi obstoj.
Ta navedek današnjo mladino vabi, naj zavrne zgolj pasivnost ali prilagodljivost, temveč naj se postavi za svoja prepričanja in živi smiselno.
"Kolikor višje gremo, toliko bolje bomo slišali Kristusov glas."
Frassati je bil navdušen planinec in je pogosto vodil prijatelje na pohode po italijanskih Alpah. V tem navedku uporablja svojo priljubljeno prispodobo o plezanju, da bi spodbudil prizadevanje za Boga. Ugotovil je, da je takrat, ko se odmakne od življenjskega hrupa – in dobesedno pleza proti nebu – Božji glas jasnejši.
To je povabilo mladim, naj se dvignejo nad moteče dejavnike (pa naj gre za pritisk vrstnikov, digitalno preobremenjenost ali vsakdanji stres) ter poiščejo višave molitve in kontemplacije, kjer bodo jasneje slišali Kristusovo vodstvo.
"Jezus je z mano. Nimam se česa bati."
Ta preprosta izjava je bila vodilo Piera Giorgia v času preizkušenj. Pogumno je zaupal v Božjo navzočnost, ne glede na to, ali je služil v revnih četrtih ali pa se soočal z družbenimi krivicami.
Za vsakega mladega človeka, ki se počuti zaskrbljenega ali osamljenega, je Frassatijevo zaupanje tolažilen opomnik, da nas Bog nikoli ne zapusti. Z Jezusom ob strani se lahko brez strahu soočamo z izzivi.
"Katoličan si ne more pomagati, da ne bi bil srečen; … Srečen je tudi v trpljenju."
Izžareval je veselje in zaslovel z besedami, da žalost v življenju vernika nima kaj početi. Pomembno je, da ni zanikal, kako trpljenje obstaja – vendar je razlikoval trpljenje od obupa. Tudi ko je v starosti 24 let zbolel za otroško paralizo, je bolečine prenašal z izjemno vedrino.
Ta navedek (iz enega njegovih pisem) poudarja, da je življenje v veri v osnovi radostno, saj celo trpljenje spreminja v priložnost za upanje. Mlade spodbuja, naj se življenjskih trnov lotevajo z nadnaravnim optimizmom, ki se rojeva iz vere.
"Kakšno bogastvo je biti zdrav, kot smo mi! Naša dolžnost je, da s svojim zdravjem služimo tistim, ki tega nimajo."
Pier Giorgio je bil močan in športne postave, vendar je svojo telesno moč videl kot dar, ki ga mora deliti. Veliko svojega prostega časa je porabil za pomoč bolnim in ubogim v domačem mestu. V tem navedku nas opominja, da je biti zdrav in sposoben blagoslov, namenjen opravljanju dobrih del.
Za današnjo mladino so njegove besede izziv, da svojo energijo, darove in celo zdravje uporabijo za pomoč trpečim, ne pa da svoje danosti razumejo kot nekaj samoumevnega.
"Nespameten je človek, ki sledi užitkom tega sveta … Edini pravi užitek je tisti, ki nam pride po veri."
Frassati je videl, kako so mnogi njegovi vrstniki iskali srečo v nočnem življenju in užitkih, vendar ga to ni navduševalo. V tem navedku opozarja, da so posvetni užitki minljivi in za seboj pogosto pustijo praznino ali bolečino. Resnično, trajno veselje – je zatrdil – prinašata čista vest in življenje, zasidrano v veri.
Za mlade, ki se soočajo s skušnjavami ali pritiski vrstnikov, je nasvet Piera Giorgia jasen: naj vas ne preslepijo bleščeči užitki. Življenje v veri in kreposti morda zahteva žrtve, vendar vodi k veliko globlji in trajnejši sreči, kakršno lahko ponudi svet.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
