Ena prvih asociacij zvestih bralcev tednika Družina ob misli na duhovnika in sedanjega novomeškega prošta Janeza Grila, nekdanjega dolgoletnega tesnega sodelavca, urednika in direktorja založbe Družina, je zagotovo rubrika Smeh je pol zdravja. Kot njen dolgoletni pisec je znal z iskrivo in hudomušno besedo vnašati dobro voljo po domovih bralcev in dokazati, da se vera in humor lahko čudovito dopolnjujeta. Njegove zbrane šale, anekdote in zabavne domislice so v kar petih delih izšle tudi v knjižni obliki.
Za Aleteio je spregovoril o tem, kako pomemben je smeh za naše življenje, kje so meje dobre šale ter zakaj se pravo veselje vedno začne pri človeku samem.
Kakšni humoristi smo kristjani? Se znamo pošaliti na svoj račun?
Zelo različni, tako kot vsi drugi ljudje. Eni veseli in hudomušni, ki okrog sebe širijo dobro voljo, drugi resnobni in vase zaprti, ki se tudi sami bolj kislo smejijo. Človek, ki zna tudi v težkih in resnih stvareh najti razloge za veselje, upanje in dobro voljo, je za druge pravi blagoslov. Veliko je odvisno od značaja, nekaj pa tudi od osebne odločitve.
Sam menim takole: Na svetu je preveč gorja, zato ga nočem večati s svojo črnogledostjo, če ga lahko zmanjšujem z veseljem in vedrino. Vsaka lepa beseda je lučka v temi. Čim več jih je, manj temna je noč! Ta modrost velja za vse, še posebej pa za nas, kristjane, ki verujemo, da lahko z veselo vero preženemo vse temine tega sveta.
Naše veselje pa se mora najprej videti na naših obrazih in čutiti v naših besedah. Upanje, veselje torej in tudi humor! Zato velja duhovita misel, da je žalosten kristjan res žalosten kristjan.
Najbolj zdravo je, da se najprej šalimo na svoj račun in iz svojih napak. Drugi nam tega ne zamerijo in se nam morda celo smejejo. Smeh, ki je pol zdravja, pa pomaga tudi njim.
Ali se je smiselno naslanjati na humor v vsaki situaciji?
Ne. Ljudje se lahko znajdemo v hudih preizkušnjah, kot so hude bolezni, nenadna smrt dragega človeka ali težke krivice, ki jih nekdo doživi. V takih trenutkih trpeči človek potrebuje našo bližino in sočutje, našo ljubezen. Besede so takrat odveč. Biti takrat ob sočloveku, da smo mu pripravljeni pomagati nositi njegov križ. Besede, tudi hudomušne, pridejo na vrsto pozneje, ko je najhujše mimo. V stiski spoznaš pravega prijatelja, pravi stara modrost.
Kako na primer vam uspeva razelektrevanje kakšnih napetih situacij s humorjem?
To pa je povsem drugačna situacija. Zaradi različnih razlag posameznih dogodkov, izrečenih besed, napačno razumljenih dejanj se ljudje lahko znajdemo v zelo mučni zadregi, ki se lahko spremeni v prepir, hudo zamero, obtoževanje, ločitev … Ne glede na to, ali smo sami udeleženi v tej situaciji ali pa smo neposredni opazovalci, velja, da je treba najti pravo besedo ali dejanje, ki zagato razelektri, udeležence pomiri in jim nakaže rešitev, na katero niso pomislili.
Ker sem se tudi sam pogosto znašel v takšnih razmerah, sem se vedno držal pravila: Počakaj in premisli. Vpleteni so imeli možnost, da so o sporu še malo razmislili. Hudomušna beseda, ki ne obsoja, nakazuje pa neko drugo možno rešitev, dela čudeže. Ljudje se nasmehnejo in huda ura je mimo.
Že Sveto pismo nas spodbuja, naj bomo veseli kristjani. Kakšen je recept, da nam bo to uspevalo?
Recepta ne poznam. Sveto pismo je sveta knjiga, v kateri nam je Bog po prerokih razodel svoje božje veličastvo in odrešenjski načrt. Napisano je v kulturi in jeziku takratnega časa, ki je nam, rojenim tisočletja pozneje in v drugačnem kulturnem okolju, težje razumljiv.
Isto velja tudi za krščansko izročilo našega naroda, ki se je oblikovalo od Brižinskih spomenikov naprej. Glavne verske resnice, da je Bog naš Oče, ki nas ljubi, in da je ljubezen do Boga in do bližnjega največja zapoved, so razumljive vsem. Kdor jih sprejme in po njih živi, postane član Cerkve, kristjan.
Šal, hudomušnic in anekdot na račun vere, Cerkve in predvsem vernih ljudi, je zelo veliko. Dobronamernih, a tudi grdih in krivičnih. Vse govorijo o našem krščanskem življenju, o njegovih lepe in manj lepih straneh. Apostol Pavel je v pismu Korinčanom zapisal, da želi biti "sodelavec pri njihovem veselju". To želim biti tudi sam.
Katera tematika šal je ob objavah sprožila največ odzivov?
Tega ne vem, ker ne vodim tovrstne statistike. Veliko bralk in bralcev Družine, kjer sem v rubriki Smeh je pol zdravja pisal šale, ki so pozneje izšle tudi v petih knjigah z istim naslovom, mi je dejalo, da jih preberejo najprej, šele potem ostale članke.
Vesel sem bil, kadar sem v družbi znancev in prijateljev slišal koga pripovedovati moje vice. V uvodu v knjige sem napisal, da avtorske pravice prepuščam bralcem. S šalami je podobno kot z informacijami; ko se širijo, se tudi spreminjajo.
V totalitarni politični ureditvi je bilo največ šal na račun politikov. Z nenavadnim uvodom: "Tale vic je za tri leta Golega otoka." Kdor pa je razdiral šale na račun Tita, jih je dobil še več.
Eden od po vojni krivično zaprtih primorskih duhovnikov v zaporu ni hotel delati. Razkačenemu vodji zapora je mirno razložil, da so mu na sodišču rekli, "da gre v arest deset let sedet".
Ste šli s kakšno šalo na tuj račun kdaj tudi predaleč? Kje je meja med nedolžnim zbadanjem in nesramnostjo?
Najbolj modro je, da se šališ na svoj račun. Tega ti nihče ne zameri, prej privošči, češ, glej, kakšen je. Tega se nisem vedno držal.
V šali o moderni osebni računalniško opremljeni tehtnici, ki je glasovno opozarjala na težo, je pri 140 kilogramih ponavljala: Stopite na tehtnico posamično. V šali sem navedel tudi ime duhovnika s to težo. Pozneje sem izvedel, da ga je to prizadelo. Moja napaka, lahko bi navedel svoje ali neko povsem drugo ime. Vedno sem skrbel, da ne bi bil do nikogar žaljiv.
Spoštljivo zbadanje iz napak je eno, norčevanje iz ljudi pa nekaj drugega. Dobra šala prinaša veselje, žaljiva pa zamere. Ko berem zapise v družbenih medijih ali poslušam razprave politikov in drugih vplivnežev, opažam, da mnogi prestopajo meje dobrega okusa in si privoščijo veliko neotesanosti in nedostojnosti. Kam plujemo?
Ste bili v kateri od zapisanih šal tudi sami v glavni vlogi?
Večino šal, ki sem jih napisal v svojih knjigah, sem slišal iz pripovedovanja drugih. Občudujem ljudi, ki si šale zapomnijo in jih znajo tudi pripovedovati. V vsaki družbi so najbolj zaželeni gostje.
Jaz šale sproti pozabim in jih tudi ne znam dobro pripovedovati. Zato sem imel in še vedno imam vedno pri roki beležnico in svinčnik. Ko slišim dobro šalo, jo, če je le mogoče, na kratko zapišem, pozneje pa primerno "obdelam". To pomeni, da spreminjam okoliščine, osebe in včasih tudi vsebine.
Pogosto v njih tudi nastopam. Kot na primer v tistem resničnem dogodku iz mojih dijaških let. Ministranti smo župniku v cerkvi pomagali peti hvalnice. Ko je prišel na vrsto verz z "basanskimi" biki, sem ga jaz glasno zapel z "bosanskimi" biki. Vsa cerkev z župnikom vred je glasno prasnila v smeh in mojega pobožnega petja je bilo konec.
