Vsak človek na zemlji je poslan, da se bori v boju, ki je namenjen izključno njemu, in sv. Janez Vianej se je v svojem življenju soočal z nekaj izjemnimi duhovnimi napadi
Ko prebiramo zgodbe o svetnikih, naj bi nam bila njihova svetost in pogum v navdih. Včasih pa nas lahko njihove neobičajne izkušnje bolj prestrašijo kot spodbudijo – še posebej, kadar gre za zgodbe o duhovnem boju. Kako lahko razumemo te pripovedi in kaj pomenijo za naše duhovno življenje?
Moj 11-letnik je prebiral knjigo zgodb o svetnikih, nato pa je branje prekinil in z zaskrbljenim izrazom pristopil k meni.
"Hmmm … mami? Se lahko o nečem pogovoriva? Pravkar sem prebral zgodbo o sv. Janezu Vianeju in je bila malce strašljiva."
Takoj sem vedela, o čem govori. Sv. Janez Vianej je imel redko in grozljivo izkušnjo, da ga je hudič ponoči napadal, ko je ležal v svoji postelji:
35 let je satan z vsem mogočim napadal svetega duhovnika, ki je spovedoval 16 ur na dan. Ponoči je Vianej slišal zbadljivke, mučne glasove, zlobno petje ali kričanje. Fizično so ga zvlekli iz postelje in neke noči se je njegova postelja vnela. To mučenje mu je preprečevalo spanec, vendar ga ni odvrnilo od svetniškega življenja.
Sinova knjiga sicer ni opisovala vsake podrobnosti, pisalo pa je, da je hudič ponoči obiskoval sv. Janeza Vianeja in ga poskušal prestrašiti.
Natančno sem vedela, kaj si moj sin misli, kajti ob tej zgodbi sem bila v otroštvu prestrašena tudi sama. Pravzaprav se spominjam svojega prvega odziva: "Bolje, da ne postanem preveč sveta, če se to dogaja ljudem, ki resnično razburijo hudiča!"
Dejansko znamenje Božje moči
Zdaj, kot odrasel človek, razumem, zakaj se je sv. Janez Vianej soočal s tako neobičajnimi napadi. Njegovo izjemno delovanje – še posebej, ker je 16 ur na dan preživel v spovednici – je spreobrnilo nešteto duš in zadajalo uničujoče udarce satanovemu kraljestvu. Ti napadi so bili dejansko znamenje, kako močno je Bog deloval prek njega. In kar je najpomembneje: ti napadi so bili kljub strašljivosti povsem nemočni proti Vianejevi svetosti.
Obstaja na tisoče zelo svetih svetnikov, ki niso nikoli doživeli nobenega strašljivega srečanja s hudičem. Kar je doživljal sv. Janez Vianej, je bilo tako izjemno redko, da lahko vsi drugi to skrb povsem odmislimo.
S to razlago sem sina pomirila in zdelo se je, da je z mojim odgovorom zadovoljen. Želela pa sem se prepričati, da sem mu vse pravilno pojasnila, zato sem se posvetovala z domačim duhovnikom.
Potrdil je, da se večini od nas ni treba bati tovrstnega duhovnega napada, pač pa naj nas skrbijo veliko bolj prikrite in zahrbtne oblike skušnjave. Takole je povedal:
Seveda drži, da je vsak kristjan že od trenutka svojega krsta vpleten v duhovni boj. Vendar se nam ni treba bati izjemnih izrazov hudiča, kakršne je izkusil sv. Janez Vianej.
Sveto pismo nam pove, da hudič hodi okrog kakor rjoveč lev in išče, koga bi požrl (1 Pt 5,8), toda za večino izmed nas so njegove taktike veliko bolj prefinjene – kažejo se skozi skušnjave, malodušje, duhovno mlačnost in laži, ki izkrivljajo našo istovetnost in Božje usmiljenje.
Osrediniti se moramo na Jezusa in njegovo moč nad satanom, ki je zgolj bitje.
Ostanite blizu Jezusu; ostanite v stanju milosti; in ostanite blizu zakramentom, posebej spovedi in evharistiji.
Razlaga domačega duhovnika je bila tako koristna, da sem jo posredovala tudi svojemu sinu, in zdela se mu je zelo pomirjujoča.
Vsak človek na zemlji je poslan, da se bori v boju, ki je namenjen izključno njemu, kot nas spominja apostol Pavel: "Dober boj sem izbojeval, tek dokončal, vero ohranil" (2 Tim 4,7).
Grozljivi nočni napadi hudiča so bili boj sv. Janeza Vianeja in on se je temu neustrašno zoperstavljal. Boj, v katerega smo se poslani boriti drugi ljudje, kot sva ti in jaz, je najverjetneje nekaj povsem drugega – morda napuh, materializem, obup ali skušnjava duhovne mlačnosti.
Kljub temu se lahko iz njegovega zgleda učimo tako, da se s sovražniki soočamo neposredno, s pogumnim srcem in pesmijo na ustnicah. Navsezadnje je boj že dobljen. Kristus je zmagal in v Njem naša moč ne bo nikoli omahnila. Česa bi se torej morali bati?
Katekizem Katoliške Cerkve (395)
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
