6 koristnih nasvetov, kadar nas otroci ne poslušajo

Dnevi so daljši, dnevni urniki ohlapnejši in zdi se, da so naši otroci – Bog jih blagoslovi! – v tem času pridobili nekakšno slušno motnjo: ne odzivajo se na ničesar drugega kot na besede "Je kdo morda za sladoled?" .

Če v teh dneh večkrat ponovite "Obuj se že vendar, prosim!" ali "Bi lahko končno nehal poskakovati po kavču?", kot pa si privoščite skodelic kave, kar brez strahu: niste sami.

Kaj torej lahko storimo, ko se nam zdi, da nas otroci preprosto ne poslušajo – nam pa že počasi zmanjkuje potrpljenja?

Morda se vam bo zdelo preveč očitno, toda prvi korak ne pomeni, da vas bo otrok ubogal na prvo besedo, pač pa, da se prizemljite. Otroci, še posebej poleti, ko je okoli njih toliko različnih dražljajev, nam lahko "preberejo" misli, še preden slišijo naše besede.

Ko začutite, da se dviga tista znana vročica, se za trenutek umaknite. Globoko vdihnite, izrecite kratko molitev ("Gospod, prosim te za potrpežljivost – ta trenutek, če je mogoče!") in začnite znova. Seveda stvari ne bodo v trenutku urejene, vam pa bo vendarle v pomoč, da se boste primerno odzvali in ne zgolj razburili – kar je že samo po sebi drobna zmaga.

Včasih so tisto, kar se zdi kot neposlušnost, zgolj motnje. Otroci vas morda nenamerno ne upoštevajo – morda so le globoko zatopljeni v določeno dejavnost (četudi to pomeni, da že pet minut opazujejo mravljo, kako leze prek skale).

Nežno se približajte, vzpostavite očesni stik in otroka pokličite po imenu. Pomaga tudi, če se s telesom spustite na njegovo raven – to otroka spomni, da niste le glas, ki lebdi nad kaosom, temveč navzoča oseba, s katero je povezan v resničnem življenju.

Starševstvo lahko sredi poletja v vseh nas prebudi samogovore. Začnemo recimo s prošnjo: "Ali lahko, prosim, pospraviš tiste voščenke?", že čez dobro minuto pa na glas razglabljamo o pomenu organiziranosti pri človeku, o čistoči ter o tem, zakaj si je sv. Benedikt izmislil redovna pravila.

Bodite kratki in preprosti. Eno navodilo. En jasen stavek. Nato premor. Otroci veliko lažje vsrkajo nekaj neposrednih besed kot pa dolgo predavanje – ne glede na to, kako odlični ali sveti so naši nameni.

Poletje običajno poskrbi za povsem samosvoj vsakdanji urnik – in prav to je pogosto najzabavnejši del tega obdobja. Toda preveč nepredvidljivosti lahko otrokom oteži nadziranje lastnega vedenja in poslušanje navodil. Vnovična uvedba drobnih obredov – kot so recimo prebujanje ob istem času, pesmica med pospravljanjem ali obroki brez telefonov – lahko občutno izboljša stanje.

Nobene potrebe ni, da načrtujete vsako minuto. Že nekaj sidrišč v dnevu lahko otrokom pomaga, da se počutijo varnejše in bolj odzivne.

Ko nas otroci ne poslušajo, doživijo napad trme pred sosedi ali pa se znova prepirajo, kdo bo pil iz modre skodelice, hitro pomislimo, da nekaj počnemo narobe. Toda ti trenutki ne pomenijo, da nismo uspešni, pač pa pomenijo, da smo ljudje, prav tako kot naši otroci.

Ti namreč rastejo, se učijo, preizkušajo, širijo obzorje. Z njimi rastemo tudi mi – v potrpežljivosti, odpornosti, odpuščanju (in ponižnosti, pa če smo si to želeli ali ne!).

Včasih lahko le še šepetaje molimo, medtem ko s stene drgnemo masten madež: "Gospod, naj jih imam resnično rad – tudi v tem trenutku." To je milost. Nobene popolnosti, nobene vzgoje po vzoru objav na družbenih omrežjih, temveč milost. In prav milost nas pogosto vodi skozi dolge popoldneve, preslišana navodila in neskončne prošnje za ta ali oni prigrizek.

Ob koncu dneva se naši otroci morda ne bodo spomnili vsakega popravka, ki so ga bili deležni – spomnili pa se bodo, kako so se počutili. Ali smo jim mi znali prisluhniti? Smo jim ponudili objem, potem ko smo nad njimi povzdignili glas? Ali smo bili zgled tiste potrpežljivosti, ki jo pričakujemo od njih (četudi smo se morali zanjo pošteno potruditi)?

Če torej odštevate minute do spanca ali nenehno ponavljate "Prosim, ne tolci z lopatko po svojem bratcu," … nikar ne skrbite.

Opravljate dobro, sveto delo. Morda ga ne občutite kot nekaj junaškega, toda ljubezen – ki se kaže v vaši vsakdanji potrpežljivosti, ponavljanju opominov in sprotnem odpuščanju – je tista, ki oblikuje otroško dušo.

In če vse drugo odpove: še vedno ostane sladoled. Zanje. Za vas. Za mir v hiši.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.