“Morda me je rak zlomil, a ljubezen me je sestavila nazaj. Ta ljubezen je moj mož”

Na Facebooku so mojo pozornost pritegnili navdihujoči zapisi na profilu ANA med VRSTICAMI. Ana piše svojih občutjih med zdravljenjem raka. O padcih, stiskah, žalosti, nemoči. In veliko o hvaležnosti in ljubezni. Za tiste, ki te izkušnje nimajo, so zapisi dragocen uvid v stiske bolnikov, še bolj dragoceni pa so za vse, ki delijo podobno usodo, saj vlivajo pogum in močno upanje. Njen izvirni profil na Facebooku je pred nekaj dnevi izginil. Ustvarila je novega, a žal so se izgubili številni dragoceni zapisi.

Avtorica zapisov je Ana Rojten, žena in mama dveh otrok iz Gornjega Grada. "V meni je veliko energije, ki pa je v zadnjih letih malo upadla. Zgodilo se je življenje," pravi Ana. Življenje ni ravna črta, ampak so vzponi in padci, včasih tudi boleči.

Ana je po duši športnica. Z možem rada kolesarita, hodita v hribe, zlasti na bližnjo Menino planino, na morju supata, skratka, rada sta na svežem zraku. Zdaj je energije res manj, a fizična pripravljenost telesa koristi zdravljenju.

Januarja 2024 si je na dojki zatipala bulico, a je mislila, da je običajna cista, ki bo izginila. Toda zatrdlina ni izginila, ampak je le rasla. Preiskave so pokazale, da je bulic več. Hitrorastoči rak dojke. Zdravljenje se je začelo s kemoterapijo, ki ji je sledila operacija. Ker so nekaj našli tudi na bezgavkah, jo je čakalo še obsevanje, na koncu pa še terapija z biološkimi zdravili.

Jeseni jo čaka še ena operacija, bolj lepotne narave, sicer pa je načeloma ozdravljena.

"Bolezen sem zelo zelo težko sprejela. Misliš, da si močan, a ko dobiš tako diagnozo, vidiš, da nisi. Čisto te sesuje. Ne veš, kaj bo jutri. Živiš za danes."

Naslednji hud udarec za Ano je bil izguba las. Čeprav so jo pripravili na to, ji je bilo v tistem trenutku res težko. Lase je izgubila ravno dan pred hčerkino birmo. Ko se je zjutraj želela urediti, ji je izpadel cel šop las. Prosila je moža, naj jo kar postriže.

"Za hčerkino birmo sem prvič imela lasuljo. Bil je šok. Gledaš filme in ko vidiš te prizore, sočustvuješ. Ko se pa zgodi tebi, je res hudo. Solze so kar tekle," pripoveduje Ana.

Veliko moči je bilo potrebne tudi za pogled v ogledalo po operaciji. "Potrebovala sem en mesec, da sem se opogumila in se pogledala. Prvi odziv je bil grozen ... Rane na meni so postale tudi rane na duši, bolečina v srcu. Ampak to me sedaj opominja, da je treba živeti za danes in ne za jutri." To je eno od spoznanj, ki ga vedno znova izpostavlja in je zanj zelo hvaležna.

Ideja o zapisovanju občutkov med boleznijo je nastala v brezdelju na morju. Prej je pisala o tem, kje kolesari, zdaj pa o bolezni. Pisanje je zanjo oblika terapije. "Zvečer, ko se umiriš, začneš mleti v glavi, kar se ti je zgodilo čez dan. Zakaj vsega, kar čutim, ne bi dala ven? Zakaj bi držala v sebi? Vse dam ven." Tudi zato, da bi drugi razumeli, kaj se v takih bolnikih dogaja.

Eden od zapisov omenja tudi tišino v bolnišnični sobi. Kako zveni ta tišina? "Grozno. Grozno … Ko čakaš operacijo. Grozno. Veš, da boš zaspal, a ne veš, ali se boš zbudil. Pa ko si na intenzivni negi, povsod cevke … Ko se zbudiš, si srečen, samo zato, ker si."

"Dve leti pred mojo diagnozo se je smrtno ponesrečil sin mojega moža. Mislim, da se je moja bolezen začela takrat. To je bil tak šok! Otrok ni bil moj, a veliko smo bili skupaj, imela sem ga rada." Takrat se je zavedla, kako je življenje kratko. Bil je star 18 let, komaj je začel živeti.

"Ko sem izvedela, kaj se je zgodilo … Ni besed. Zato se mi zdi, da je življenje sveto, da ga moramo ceniti, spoštovati, da moramo biti veseli, da smo in da imamo možnost, da imamo otroke. Da lahko dihamo, da lahko greš ven sedet na dež. Že to je sveto." Ana pravi, da so jo preizkušnje naučile hvaležnosti.

Pripoveduje, da je bila včasih tiha, bolj plašna, kimala je in bila drugim vedno na razpolago, zdaj pa se je to spremenilo. "Razdajaš se otrokom, prevažaš, mož prosi, da narediš to in ono. Zdaj je drugače. Če potrebujem čas zase, vzamem knjigo ali grem v sobo in ustvarjam. Moraš se ustaviti. Zdaj to jasno povem. Bolezen te nauči, da znaš ceniti najprej sebe, potem so pa vsi ostali. Potrebuješ pet minut, da spiješ kavo, potem pa se lahko pogovarjamo naprej," je odločna.

In to kljub temu, da je prav družina tista, ki ji vedno daje moč in razlog za vztrajanje. Ko med boleznijo ni mogla poskrbeti za moža in otroka, jim pripraviti zajtrka, jim pomagati, … "Rečeš si: Ne, to bolezen bom premagala!"

"Morda me je rak zlomil, a ljubezen me je sestavila nazaj," je med drugim zapisala. Od kod ta ljubezen? "To je moj mož," zatrdi. "Čeprav morda te ljubezni ne zna tako neposredno pokazati, a vem, čutim. Ves čas mi je stal ob strani. Ta ljubezen – to je to!"

Med boleznijo je zelo težko sprejela tudi svojo nemoč in dejstvo, da je potrebovala pomoč drugih. "Včasih me je mož moral peljati na stranišče, me stuširati. Takrat sem občutila, kako se počutijo starejši, ko so priklenjeni na posteljo. Ponižujoče je bilo – stara sem bila 39 let, pa so morali drugi skrbeti zame. A ni mi preostalo drugega. Takrat se zaveš, kaj pomeni ljubezen 'v bolezni in zdravju'," se s hvaležnostjo spominja moževe pomoči.

"Zdaj so me razvadili in si pustim pomagati, čeprav bi že zmogla sama. Pustim se razvajati," pove z nasmehom.

Z možem sta bila vedno zelo povezana, od jutra do večera skupaj – tudi v službi. Z Anino boleznijo pa je med njima nastal prepad. "Zelo sem bila občutljiva, večkrat sem 'znorela'. Poiskala sem si tudi psihološko pomoč. Nisva se znala pogovarjati. Rekla sva si dobro jutro, potem pa včasih vse dopoldne nič. Če sva pa kaj rekla, sva se skregala. Mož se je bal karkoli reči, da me ne bi 'znerviral'. Res je bilo težko."

Kako sta to premagala? "Zelo glasno," se nasmeje. "Enkrat sva se zelo glasno pogovorila, vse dala ven. Tekle so solze, smeh. Od takrat je boljše. Vidiva tudi, da si imava veliko povedati. Včasih je očitno treba povzdigniti glas, se zjokati, si pokazati ranljivost."

Vmes so jih prizadele še poplave. Anin mož ima podjetje na Ljubnem, ki je bilo v poplavah avgusta 2023 pod vodo.

Vse bolj se ji zdi, da drži, ko pravijo, da Bog preizkušnje naloži tistim, ki jih zmorejo nositi. Tako je spodbujala moža, ko je bilo najhuje. Verjela je, da bo zmogel. Verjela je, da bo zmogla tudi ona.

Ob bolezni je odkrila strast za slikanje in pisanje. S tem pomaga tudi drugim in prejme veliko pozitivnih odzivov. "To je zame zdravilo. Vidim, da delam nekaj dobrega. Zato sem tu."

Z likovnim ustvarjanjem se prej ni nikoli ukvarjala. "Ko sem ležala in nisem vedela, kaj bi sama s sabo, sem začela gledati videe raznih ustvarjalcev. Zdelo se mi je, da ni tako težko, zato sem poskusila tudi sama." Šla je na dve delavnici. Všeč ji je bilo. "Sproščalo me je. Ko sem imela slab dan, slabe ure, sem se zaprla v sobo in začela ustvarjati. Že po barvah, ki sem jih uporabila, se je videlo, kakšen dan sem imela."

Nikoli si ni predstavljala, da bo slikala ali pisala. "Ampak vse sprejemam z odprtimi rokami," sklene Ana.