Tanja Cerkvenik premika meje, pa bo kmalu dopolnila 50 let. Zanjo velja, da so leta samo številka. Skoraj četrt stoletja je na invalidskem vozičku. Pred nekaj tedni se je z zmago vrnila z mednarodne tekme v Italiji. Merila se je v hyroxu, športu, ki združuje tek s funkcionalno vadbo. Pripravlja se na novo preizkušnjo, za njo je odmevna športna kariera. Ob tem je glavna operativka na največjem turnirju za paranamiznoteniške igralce na svetu v Laškem. Tanja tudi dokazuje, da so ovire v (naši) glavi.
Tanja, te dni kaj trenirate?
Seveda. S trenerjem Matejem Cankarjem delava na vzdržljivosti in ohranjava moč. Septembra bo nova tekma. Matej je trener, kot si ga človek lahko le želi. Premore ogromno in se resnično posveti vsaki malenkosti, da je trening izveden popolno. Resnično mu ni nič težko.
Morda kdaj navaden smrtnik pomisli: pa kaj ti je tega treba, da treniraš, migaš …
Tudi sama se kdaj vprašam, zakaj. Ampak po vsakem treningu mi je jasno, zakaj mi je tega treba. Zato, ker se zelo dobro počutim. V športu uživam. Čeprav sem se že dostikrat vprašala, zakaj sem zdaj tako športno aktivna. Če dobro in iskreno pomislim, je to mogoče neke vrste kompenzacija s tem, kar sem izgubila z možnostjo hoje. Tega sem se zavedala čez čas. Vozim tudi kolo, zadnjič sem supala. Še vedno lahko živim, a na drugačen način.
Povejte nam več.
Gre za kompenzacijo z izgubo hoje. Pravijo pa, in to tudi sama občutim, da se pri športu sprošča hormon sreče – serotonin. Tudi zato se ukvarjam s športom. Iz danih situacij vlečem maksimum in spoznavam, kaj dejansko zmore človeško telo v situaciji, v kateri se dobro počutita tako telo kot duh.
Situacije, kakršna je, iskreno ne sprejemam povsem. In je tudi nikoli ne bom! Kar pa ne pomeni, da sem nesrečna.
Sprejemam pa način življenja, ki ga živim zadnjih 22 let, odkar se mi je zgodila nesreča in sem padla s terase.
Torej tudi s športom dokazujete drugim in sebi, da zmorete?
Sebi in samo sebi. Drugim se mi ni treba dokazovati. Sama vem, da potrebujem šport. Ali je to drugim dobro ali ne, je drugotnega pomena. Meni ustreza. Sem pa potrebovala kar nekaj časa, da sem sama sebi odkrito priznala, da se ne sprejemam take, kot sem.
Je bilo lažje, ko ste si to priznali?
Bistveno! Precej lažje mi je. Jaz sem vesela in žalostna, v sebi pa vem, da sebe, take kot sem, v polnosti nisem sprejela.
Kaj ali kdo vam pomaga pri tem samosprejemanju?
Šport zagotovo. Pa moja okolica, moja družina, moji bližnji in prijatelji.
Prej ste dejali, da se vam je življenje pred 22 leti spremenilo. Ste po nesreči (v hotelu v Poreču je stopila skozi vrata, ki bi morala biti zaklenjena. Padla je tri metre globoko, op. a.) kmalu našla pot v (para)šport?
Že pred nesrečo sem bila v srednji in osnovni šoli atletinja: tekla sem šprint in metala kopje. Zdaj lahko rečem, da sem kot parašportnica beležila precej bolj odmevne rezultate kot prej v šoli.
Po nesreči ste okrevali na URI Soča. Je kdo prišel do vas in vas začel snubiti v parašport, ki je tudi nekakšen most socializacije invalidov v družbo?
K meni je štiri mesece po nesreči prišla Mirjam Kanalec, predsednica Društva paraplegikov ljubljanske pokrajine. Rekla sem ji, da me to ne zanima, da jaz bom še hodila. Po dveh letih sem spoznala, da ne bom hodila, in sem sama poiskala društvo in šport.
Ravno so bile paralimpijske igre. V Atenah sta blesteli Tatjana Majcen in Mateja Pintar Pustovrh, obe sta osvojili medaljo. Na TV Slovenija je bila oddaja o tem in sem bila povsem navdušena. Začela sem se poigravati z idejo, da bi morda pa res začela. Sem pa tisti čas pogrešala nek športni center, športno društvo, kamor bi se lahko obrnila in kot bodoča parašportnica iskala nekaj opcij. Pomoč so mi nudili tako v Društvu paraplegikov ljubljanske pokrajine kot na Zvezi paraplegikov Slovenije.
Očitno ste vendarle našli prave ljudi.
Obrnila sem se na svojo nekdanjo trenerko Romano Kuhar. Poklicala sem jo in povedala, kaj se mi je zgodilo. Izrazila sem željo, da bi trenirala, in jo povabila k sodelovanju. Sprva je bila v šoku, za mojo poškodbo ni vedela. Potem je sprejela prošnjo in se lotila zadeve: skupaj sva se učili. Nekaj odmevnih rezultatov je bilo, manjka le medalja, a sva lahko ponosni na narejeno!
Obžalujete, da ni medalje?
Ne. Boli sistem tekmovanja in razlog, zakaj ni medalje. V parašportu je namreč precej združevanj kategorij invalidov, kar ima za posledico, da padeš tudi v skupino, kjer nisi tako konkurenčen, kot bi bil, če bi skupina ostala samostojna. Ker pa so nas združevali, je tekmovanje izgubilo čar, saj dejanske dolžine metov niso štele, ampak pondirane točke glede na stopnjo invalidnosti.
Leta 2012 po paralimpijskih igrah v Londonu sem končala športno pot. Ta šport mi je v teh osmih letih dal toliko, kar prej nisem imela v 27 letih življenja. Spoznala sem krasne ljudi, videla sem nekaj sveta. Predvsem pa mi je dal nekaj zadoščenja in dodal smisel življenja.
O čem ste razmišljali, ko ste po nesreči ležali v sobi in niste zmogli ničesar?
Zagotovo ne o tem, zakaj se je to meni moralo zgoditi, ampak kako bom živela. Počutila sem se totalno nemočno, ležala sem na postelji, odvisna od osebja na URI Soča.
Ob sedmih zjutraj so te dvignili, ob 13. uri pa je sledil počitek. Pri vsem sem potrebovala pomoč, začenši z osebno higieno. Nisem imela nobene predstave, da se bom še kdaj "postavila na noge" in bila samostojna, pa čeprav so mi govorili, da sem dobra, da imam nizko poškodbo, da bom lahko.
V veliko podporo mi je bila delovna terapevtka Petra, ki je delala na URI Soča. Zelo dobro me je začutila. Spomnim se, kako je prišla do mene in sem začela tarnati, da ne vem, kako bom, stara sem bila 27 let, bila sem v pravih letih! Pa mi je Petra rekla: moja prijateljica Mirjam Kanalec živi sama, skuha mi kavo, skrbi sama zase. Pa ima višjo stopnjo poškodbe kot ti. Vse bo, še mini krila boš nosila! Ko danes pomislim na Petrine besede, se spomnim, da sem si pri sebi rekla: OK, mogoče bo pa res šlo ...
V kolikšni meri danes lahko živite svojo ženskost?
Dobro vprašanje. Pred nesrečo sem bila stara 27 let, veliko sem dala na izgled. Ko si na vozičku, pa imaš občutek, da ne gre. Moški se obrne za žensko, ko gre mimo po ulici, razlog pa dobro telo, postava. Sama zdaj postave nimam več …
Je pa res, da se vedno bolj počutim žensko. Tudi zaradi športa, ker sem vsaj v tem delu začela sprejemati svoje telo. In lahko sem ženska, moraš pa najti način, kako to živeti.
Kako je bilo, ko ste zaključili rehabilitacijo na URI Soča?
To so bili težki časi. Prišla sem k staršem domov. Tu sem živela po ločitvi z možem. Starši so bili v prvem nadstropju, dvigala ni bilo, pa so me morali nositi. Ali bom lahko kdaj zaživela samostojno? sem se spraševala.
Pa se je pojavila spet, že tretjič jo omenjam v tem pogovoru, Mirjam Kanalec. Izvedela je, v kakšni situaciji živim. Pri pokojnem dr. Turku na Zbiljah mi je uredila bivanje, dr. Turk pa je to dajal invalidom v uporabo (le stroške smo mu poravnali), da smo lažje preživeli ta prehod po vrnitvi v realno življenje. Vmes sem se prijavila tudi za neprofitna stanovanja.
V Zbiljah pa sem začela spoznavati samostojno življenje. Moja hči Nika je bila stara štiri leta, ko sva šli na svoje. To so bili prvi koraki, ko sem spoznala, da se da živeti samostojno. Ni bilo lahko, a iz dneva v dan lažje.
Verjetno pa ste v tem času spoznali tudi druge invalide, paraplegike?
Ja, moj sosed je bil Slobodan Banjac, ki je tudi živel na Zbiljah. Precej stvari mi je povedal in me začel spoznavati z življenjem na vozičku. Bil je že uveljavljen košarkar na vozičku, igral je v Italiji. Naučila sem se tudi dajati voziček v avto, zasluge za to gredo Gregorju Gračnerju. Srečala sva se, ko sem prišla po nov voziček in me je kar gledal ter vprašal, kdo me je učil dajati voziček v avto. V treh stavkih in potezah me je naučil, kako to naredim pravilno, predvsem pa praktično.
Še danes sama rada pomagam vsem novincem, ko jih kje srečam. Tu pa je prednost, da sem se družila s sebi enakimi, zato sem se naučila precej teh spretnosti. Predvsem pa se v taki družbi lahko pogovarjaš stvari, ki se jih z drugimi ljudmi ne moreš.
Koliko je bila stara hči Nika ob vaši poškodbi?
Dve leti in pol.
Vas je po poškodbi gnala tudi materinska ljubezen?
Zagotovo! Če dobro pomislim, po tej poškodbi nisem imela nikoli kakšnih črnih misli. Nika je bila zaslužna tudi zato, da sem začela sama dajati voziček v avto. Tri leta je bila stara, pa mi je kar povedala: mami, čas je, da se sama naučiš zlagati voziček v avto. Prej sem vedno kje koga ustavila in prosila.
Želela sem biti dobra mama, da se ne bi ona počutila prikrajšano – češ, mami je na vozičku, pa ne more tega in tega. Zato sem kaj še bolj odločno naredila, da sem ji dala vedeti, da ji nič ne manjka, čeprav sem na vozičku. Nika to danes dobro ve. Čeprav me je grizlo, ker nisva mogli početi vsega, kar bi lahko mama in hči ... Sem ji pa skušala nuditi čim več.
Ste ponosni na svojo hčerko?
Zelo, ne znam opisati, kako! Ne vem, s čim sem si zaslužila takega otroka. Krasna je. V osnovni šoli je bilo zahtevno, tudi dislektik je. Ni bilo lahko, minilo je štiri leta od moje nesreče, nekdanji mož Jaka si je ustvaril novo družino. Za Niko je bilo težko ... Mi pa zdaj pove, da ji kljub ločitvi in moji invalidnosti ni nič manjkalo. Čustev ne izraža pogosto.
Me je pa pred dnevi presenetila z objavo na Instagramu. Naj pojasnim: v preteklosti me je vedno skrbelo, da ji je zaradi mene neprijetno. Nikoli ni rekla, a sem začutila. Tudi 20 metrov pred šolo sem jo odlagala v 4. in 5. razredu. V srednji šoli pa je videla, kako me dojemajo sošolci, in je dobila potrditev, da z mano ni nič narobe.
Tako je na Instagramu objavila story z mojo sliko, v njej pa je bil pripet prispevek TV Slovenija, po tekmovanju v Italiji ga je pripravila Andreja Okorn, zraven pa je Nika pripisala: Vse je v tebi. Mene je ganila do solz … Očetu sem rekla: če se je moralo to, kar se mi je, zgoditi za to, da je Nika danes taka, kot je, je prav tako in naj tako ostane!
21 let ste paraplegik. Kako se je v teh dveh desetletjih v Sloveniji spremenil odnos do invalidov?
Še vedno nas malce čudno gledajo. Morda sem pa sama tako občutljiva ... Zadnjič sem bila na kolesu, peljala sem se mimo restavracije, kjer je jedla neka zaključena družba. Tudi precej otrok je bilo. V sekundi so nehali jesti in glave obrnili proti meni … Eno je, ko te nekdo pogleda z občudovanjem, to niso bili ti pogledi ... Invalid še vedno izstopa, ker je drugačen.
Potrdim pa, da je izboljšana dostopnost, tudi več parkirišč je, tudi vozniki so bolj obzirni, da ne parkirajo več tolikokrat na parkirišča za invalide. Lahko pa povem, da se s pojavom družbenih omrežij veliko več pozornosti namenja parašportnicam in parašportnikom.
