Le kdo se ob spominih na mladost vsaj za hip ne vrne v kuhinjo, kjer so naše babice, tete in mame pripravljale slastne in dišeče jedi, ki v nas še danes prebudijo posebna občutja? Naše ženske prednice so določeno jed pripravile na poseben način, ki ga le stežka še kdaj poustvarimo.
Pisatelj Marcel Proust je denimo v svojem romanu povezoval spomine z okušanjem peciva magdalenica, ki je postala simbol za nehotni spomin. Vsi se spominjamo takšnih domačih okusov, povezanih s tistimi, ki so nas vzgojili.
Prav o tem govori film Nonnas, ki je bil na podelitvi nagrad Emmy nominiran za najboljši televizijski film. Scenarij temelji na resnični zgodbi Jodyja Scaravelle.
Poklon prednikom
Komedija z dramatičnimi pridihi se začne s pogrebom matere glavnega lika Joeja. Bila sta si zelo blizu in mladeniča preplavlja žalost glede njegove negotove prihodnosti, sploh ker ga niti delo mehanika v delavnici ne izpolnjuje.
Njegova najboljša prijatelja Bruno in Stella ga skušata prepričati, naj denar, ki ga je podedoval po pokojni materi, vloži v nekaj, kar mu bo povrnilo nasmeh na obraz.
Tako nekega dne med sprehodom naleti na zaprto restavracijo in porodi se mu ideja, da bi jo z materinim denarjem preuredil v restavracijo, ki bi bila poklon in spomin njegovi družini, posebej materi.
Na njegov oglas za pomoč pri kuharskih opravilih se odzovejo štiri starejše gospe, nonne Roberta, Antonella, Teresa in Gia, po rodu Italijanke, kot je bila tudi njegova mama. Ker se ne more odločiti samo za eno gospo, Joe najame kar vse štiri. Ob tem ne računa na številne izzive, s katerimi se mora pozneje soočiti pri uresničitvi svojih sanj …
Hrana, družina in vera
Rezultat je lahkotna grenko-sladka komedija, ki pri gledalcu pusti optimističen pečat. Primerna je za ogled vseh starosti.
Prav tako je v času vse mlajših igralskih zasedb hvalevredno, da so priložnost dobile uveljavljene in talentirane igralke, ki dandanes le še redko uspejo pokazati svoj talent v industriji, kjer prevladujejo obrazi brez gub.
V filmu lahko zasledimo tudi nekaj katoliške note. Tako je lastnik pekarne Joeja kot otroka pogosto spodbujal k lepemu vedenju in molitvi rožnega venca, v domu Scaravellovih pa zasledimo nekaj krščanskih znamenj. Poleg tega je bila ena od gospa, Teresa, nekoč redovnica, zdaj pa se želi posvetiti kuhanju, h kateremu jo je usmeril Bog.
Film se tako ujema s tremi tematikami, pogosto značilnimi za filme z italijanskimi primesmi: hrano, družino in vero. Ko je Joeju po materini smrti težko, mu prinesejo hrano in gesto pospremijo z besedami: "Potrebuješ hrano za bolečino. To je edini način, da se spopadeš z njo."
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila španska izdaja Aleteie.
