Odkar je mama, spoznava: “Ni več enostavnih odgovorov”

Jasna Kuljaj je diplomirana novinarka. Svojo kariero je začela v uredništvu Vala 202. Skupaj s Sašo Hribarjem je bila del imitatorske ekipe v oddaji Radio Ga Ga. Delala je tudi v slovenski redakciji hiše BBC. Sodelovala je v različnih oddajah razvedrilnega programa na TV Slovenija. Z Boštjanom Romihom je uspešnih šest let vodila zabavno-glasbeno oddajo Na zdravje.

Leta 2015 je postala mama deklici Anastaziji, za katero pravi, da je od prvega dne njena največja sreča. Po tem se je vrnila na televizijo na kanal Planet TV. Trenutno na TV Veseljak vodi oddajo Z Jasno in glasno. Že več kot 15 let se ukvarja tudi z vodenjem prireditev, kar je, kot pravi, njena največja strast.

Kdor jo pozna, ve, da ji redko zmanjka besed, borbenosti in energije, a zase pravi tudi, da vedno bolj ceni umirjenost, predvsem pa sodelovanje in stremenje k skupnim ciljem in spravi.

Kakšen je za vas idealen začetek dneva? Se kdaj zgodi?
Idealno je, če se začne brez budilke. Da se človek zbudi, ko mu tako veleva notranja ura. Sem bolj večerni tip človeka, zato res nisem prijatelj budilke.

Še bolj idealno pa je, da se ti po prebujanju nikamor ne mudi. To je pa res redko. Meni se namreč vedno nekam mudi. Če niso strogo delovne obveznosti, se mi mudi pa na kakšen nastop. Ali pa me nekdo čaka, ker sem obljubila, da mu bom dostavila cviček. Ali pa me čakajo maili ali pa kakšni scenariji ali pa nedokončana besedila za pesmi. Povem vam, ni konca!

Materinstvo je najlepša vloga, ker …?
Prisostvuješ pri razvoju mlade duše in ji lahko pomagaš, da se razvije v osebnost, ki bo kos svetu, ki ni vedno prijeten. Opolnomočiti otroka, da bo kos izzivom, ki ga še čakajo, je res lepo poslanstvo.

Je pa to hkrati tudi najtežja vloga, saj imaš stalno po malem občutek krivde. Sem se dovolj potrudila? Bi morala bolj razvajati otroka? Bi morala biti več z njim? Bi mu morala kuhati več zelenjave? Bi ga morala vpisati k več interesnim dejavnostim? Bi ga morala bolj priganjati k šoli in k branju? Bi moj otrok moral znati igrati na vsaj en inštrument? Bi mu morala kupiti kužka? Bi mu morala prepovedati igranje igric? Ko si enkrat starš, ni več enostavnih odgovorov.

V službi ste imeli naporen dan – nosite delo in težave domov? Kako se temu izognete?
Naporni dnevi v službi so nam vsem precej poznani. Nemogoče je kar prekiniti vse, kar se ti je pripetilo, in priti domov popolnoma prenovljen. To je praktično nemogoče, zato se mi zdi pomembno, da si starš vzame nekaj trenutkov tudi zase, nekakšen vmesni čas, da lahko preklopi med službo in starševstvom. Če je le mogoče.

Izkušnja, za katero ste v življenju najbolj hvaležni, in kaj ste se iz nje naučili?
Še vedno imam v lepem spominu leta snemanja oddaje Na zdravje, ko se niti zavedali nismo, kako poseben čas je to bil. To so bila zadnja leta pred prihodom socialnih omrežij, ki so stvari postavila na glavo. To je bil čas, ko so ljudje z avtobusi in z neko posebno življenjsko voljo hodili na snemanja in si iz tega kot skupnost naredili izlet. Mnogih med njimi morda ni več, ostali pa se veliko manj družijo in sedijo vsak v svojem domu in brskajo po telefonu.

Vsem se nam dogaja podobno. Skupnost vse manj deluje, društva so pred velikimi izzivi, saj mladih, ki bi kaj naredili za skupnost, primanjkuje.

Poleg tega sem se naučila tudi, da ne glede na to, kako dobronamerno nekaj ustvarjaš, ni nujno, da ti vsi to privoščijo. Ekipa bo čez različne čeri preveslala samo, če bo držala skupaj. Ni zunanji sovražnik tisti, ki te lahko uniči, ampak slaba notranja povezanost. Mi nikoli ne bi dosegli vsega, kar s to oddajo smo, če ne bi tako zelo stali za vso zadevo in eden za drugim.

Pri svojem delu se srečujete z veliko in najrazličnejšimi ljudmi. Katera lastnost vas pri ljudeh najbolj pritegne?
Z leti so mi vse bolj simpatični umirjeni ljudje. Ko sem bila mlajša in manj zrela, sem zmotno mislila, da so to dolgočasni ljudje. Ni nujno, le potrebe po izpostavljanju nimajo tako velike, kar večinoma pomeni, da so zadovoljni, pomirjeni sami s seboj. Poleg tega so takšni ljudje večinoma manj radovedni in se brigajo bolj zase. Takšni ljudje so mi najbolj prijetni in s takšnimi se ponavadi zaklepetam, da ni konca. Pred glasnimi, radovednimi pa se kar zaprem kot uvela roža. (smeh)

Nekoč so bili mediji večinoma ljudje, ki so bili za to usposobljeni in izobraženi, danes pa smo mediji pravzaprav lahko vsi. Česa bi se morali po vašem na tem področju (bolj) zavedati?
S prihodom spleta in družbenih omrežij ima pravzaprav vsak človek lahko svoj medij. Posledica tega je seveda poplava vsega, padec kvalitetnih vsebin, kvalitetnih ustvarjalcev, ki bi bili še pripravljeni ustvarjati za klasične medije, saj imajo vendar svoje kanale, padec pravopisa oz. pravilne slovenščine ... Klasični mediji so pred velikimi izzivi, da ne rečem kar pred zatonom.

Imate ogromno izkušenj in znanja s področja medijev, glasbe, ustvarjanja … Kakšno popotnico bi dali "novincu", ki šele stopa na medijsko pot?
Če bi morala novincu v krajše predavanje strniti vse, kar sem se naučila v letih študija novinarstva ter dolgoletnem delovanju tako na radiu kot televiziji, bi verjetno najbolj poudarila: vse, kar pišeš ali govoriš, mora biti resnično.

Vse, kar pišeš ali govoriš, mora biti preverjeno. Etično do vseh strani, brez obtoževanj, če nimaš dokazov. Kar trdiš, moraš podkrepiti z dejstvi. Nič malo na pamet. Poleg tega trikrat preberi za sabo, da ne bo napak, še posebej natančen pa bodi pri navajanju imen ljudi in krajev. Tukaj se vedno skriva ogromno pasti, a ravno tu se vidi, kdo je natančen in kdo je površen. Kdo je predan in kdo ni.

Poleg tega bi mu na dušo položila, naj se zaveda, da vstopa v svet javnega in da v tistem trenutku, ko postaneš "javno dobro", ni več zasebnosti. Vsak tvoj korak bo prepuščen presoji javnosti. Ne le bližnjim krajanom, cela država bo lahko ocenjevala in kritizirala tvoje delo in tudi tvoje zasebne okoliščine.

Včasih je za to potrebna neizmerna energija in obvladovanje samega sebe, kajti dejstvo je, da prej ali slej spoznaš, da ne moreš obvladovati pravzaprav ničesar, razen zgolj samega sebe. Vse ostalo ni v naših rokah. Prej ko se s tem sprijazniš, mirneje živiš. Sama tega miru še nisem čisto dosegla. Čeprav to nerada priznam.

Kakšen je vaš večerni ritual, ki vas umiri?
Priznam, da zvečer brskam po telefonu, ampak ko se potopim v različne novice in različne ne nujno najbolj pametne video izdelke, moje misli odplavajo daleč stran in postanem dovolj zaspana, da se lahko popolnoma odklopim in nato zaspim kot top. Če bi si privoščila kakšen teden počitnic v samoti in brez telefona, bi mi ta večerna navada verjetno povzročila največ težav.

Ni problem, da ne bi imela družbe, tudi okrnjena hrana ali trša postelja ne bi bila problem. Problem bi bil, če bi morala sama sebe umiriti do te mere, da bi mirno zaspala. Priznam. Verjamem pa, da bi ta manko uspešno nadomestila s kakšno knjigo in prav z veseljem bi po dolgem času kakšno prebrala. Ne zgolj priročnik, ampak kakšen roman, ki bi me tako posrkal vase, da bi pozabila na vse.

Biti ženska je lepo, ker …?
Ker je lepo neprijetna opravila prepustiti moškim. Sama sem sicer samostojna in neodvisna od nekdaj. Ampak ko je treba urediti nekaj, kar zahteva nekaj tehničnega znanja ali fizične moči, takrat z veseljem prepustim to kakšnemu moškemu in mu ploskam, ker mu je uspelo. Nismo vsi za vse!

Biti ženska je lepo tudi, ker lahko s svojo sposobnostjo umirjenega komuniciranja najdemo rešitve tam, ko jih moški včasih zaradi svojega ega ne morejo. Ne pravim, da bi morale ženske vladati svetu, a prepričana sem, da bi bilo veliko manj reševanja konfliktov z orožjem. Ženske, vsaj sama, bi vedno pozivale vse, da se usedemo za skupno mizo, se pogovorimo, naj vsak pove, kaj ga teži, in nato bi skušale iskati rešitve, ki bi vsako od sprtih strani vsaj deloma zadovoljilo. Ženske enostavno nismo srečne, dokler niso srečni tudi vsi okoli nas.

Še več zgodb iz rubrike Ženska ženski pa najdete tukaj.