Vedenja najstnikov, ob katerih nam zavre kri, a so v resnici dober znak

Najstniki znajo s svojim vedenjem včasih res zaigrati na tiste strune, ki nas hitro spravijo ob živce. Življenje z najstnikom (ali več najstniki, če imamo več otrok v tej starosti) ni vedno enostavno, čeprav je tudi nadvse lepo in zabavno. V trenutkih izzivov nam lahko pomaga, če si znamo razložiti, zakaj prihaja do nekega vedenja oziroma reakcije, saj so pogojene z njihovim psihološkim razvijanjem. Ne le, da so reakcije normalne, pač pa so celo dobre, saj so znak, da se najstnikovi možgani in njegove psihološke sposobnosti razvijajo v pravo smer.

Tu je nekaj trenutkov, ki se na meniju družinskega življenja pojavljajo vsakodnevno, in njihova razlaga.

Verjetno ni starša, ki bi mirno prenašal neskončno odgovarjanje, ko najstniku nekaj rečemo. A medtem ko mi to vzamemo kot znak nespoštovanja in morda zraven pripomnimo celo kaj v stilu: "V mojih časih se s starši nismo takole pogovarjali," gre pravzaprav za to, da naš najstnik s tem kaže, da začenja oblikovati argumente, kritično razmišljati in "brusi" svoje komunikacijske sposobnosti – čeprav na malce nadležen način.

Ob nekaterih dejanjih naših najstnikov nam staršem zaledeni kri v žilah. Divjanje s kolesom ali celo z motorjem, vračanje z zabave pozno ponoči, skakanje v vodo z velikih višin, pa še marsikaj bi lahko našteli. Seveda ni dvoma, da gre za nevarna početja, ki se lahko obrnejo tudi v tragično smer.

Moramo pa razumeti, da najstnik mora doživljati nove izkušnje. S tem se mu razvija prefrontalni korteks, to je del možganov, ki skrbi za sprejemanje odločitev in predvidevanje ter ni popolnoma razvit vse do 25. leta starosti.

Postavimo neko pravilo, prošnjo (denimo: "Prosim te, da danes pokosiš travo") ali zavrnemo najstnikovo prošnjo (recimo po novem telefonu, tem, da bi na zabavi ostal do poznih ur …) in že smo priče pogajalskim spretnostim našega najstnika. Argumenti so seveda raznoliki in karseda prepričljivi, na primer, da bodo vsi na zabavi ostali dolgo, da je vedno ona na vrsti za gospodinjska opravila, medtem ko bratje in sestre ne delajo nič in podobno.

To je znak, da se najstnik skuša zagovarjati in utemeljevati svoje želje in potrebe, kar mu bo v življenju zagotovo koristilo. Mi pa mu prijazno, a odločno dajmo vedeti, da pričakujemo od njega sodelovanje in da pogajanje ne bo trajalo v nedogled, pač pa je končano.

Kolikokrat rečemo najstnici ali najstniku: "Shladilo se je, svetujem ti, da oblečeš jakno," ali "Test za matematiko se bliža, mar ne bi začel z učenjem, da ti ne ostane vse za zadnji dan?". Seveda naši dobronamerni nasveti, podprti tudi z lastnimi izkušnjami, pogosto naletijo na gluha ušesa.

A tako kot smo se starši morali nekaterih stvari naučiti z bolečo, a učinkovito metodo lastne kože, morajo to izkušnjo pridobiti tudi naši otroci. Ko bo najstnica ali najstnik prišel domov do kože premočen zaradi naliva, bo prihodnjič morda le vzel s seboj dežnik, ko bo odhajal v šolo …

Normalno je, da se vsi ljudje do neke mere ukvarjamo s tem, kako smo videti, in poskrbimo za svojo urejenost. A pri najstnikih (še zdaleč ne le dekletih, ampak tudi fantih) je skrb za lastni videz res pretirana. Na prvem mestu je zagotovo skrb za frizuro, nato preštevanje mozoljčkov, pa preverjanje, kako stojijo oblačila …

Gledanje v ogledalo se lahko meri v urah, ne le minutah. Najstnik si še izgrajuje samozavest, mora se "sprijazniti" s svojim videzom, na podlagi videza tudi vrednoti (ne)ustreznost svoji skupini prijateljev in tako dalje. Medtem ko z vso pravico opozarjamo na to, da naj ne pretirava, pa se moramo zavedati, da to obdobje mine in da bo čez nekaj let kopalnica spet bolj prosta. 😊