Mateja Gomboc je žena, mama, pisateljica, prevajalka, profesorica in dosedanja urednica revije Mavrica. V družinskem okolju ji je lepo in prav tam najde tudi varno zavetje za ustvarjanje – pravi, da je gospodinjsko delo zanjo čas, ko razmišlja, kako in kaj ustvarjati. "Med sekljanjem zelenjave nastajajo zgodbe," pove.
Rada je v naravi, kjer kolesari ali gre na sprehod. Tudi tam se rojevajo ideje. "Ko se usedem pred računalnik, je zgodba navadno že ustvarjena," pravi pisateljica. Najraje piše v enem izmed svojih dveh domov: v Ljubljani ali na Krasu. Na svoji verandi s pogledom na Vipavsko dolino ustvarja ob zvokih ptic in škržatov. Zgodbe se ji ponujajo kar same, ko pozorno spremlja svet, dogodke in ljudi.
Pravi, da zapiše tiste ideje, ki jo ujamejo in ostanejo pri njej, saj želijo biti zapisane. Piše za otroke, mlade in odrasle. Njen roman Gorica je še po dobrem letu in pol na lestvicah najbolj izposojanih knjig v knjižnicah, jeseni pa na knjižne police že prihaja nekaj novega.
Kaj vas je v mladosti najbolj zaznamovalo kot bralko in kaj vas je oblikovalo v pisateljico?
Kot otrok sem začela zelo zgodaj brati, pravzaprav se ne spomnim časa, ko nisem brala. Brala sem neprestano – prebrala sem vse, kar sem lahko. Da bom ustvarjala, je bilo samoumevno že takrat, saj sem bila kot pet- ali šestleten otrok že uveljavljena pisateljica. (smeh) Pisala sem knjige in silila svoje brate, sestre in sosede, da so jih brali. Celo prodajala sem lastne knjige.
Nato pa se je moje pisanje končalo za skoraj 30 let. Ko sem postala mama, ni bilo ne časa ne želje po ustvarjanju. Znova se je začelo šele s tremi pridnimi hčerkami, ko sem, tudi zaradi knjig, saj so vse rade brale, imela čas in napisala svojo prvo kratko zgodbo. Z njo sem bila uspešna, dobila sem zagon in motivacijo, da sem napisala naslednjo. Potem me je prijateljica Nataša Konc Lorenzutti nagovorila, da sem začela pisati za otroke. Zgodila se je prva knjiga, pa druga in tretja, in je šlo naprej. Počasi si je pisateljstvo v meni utiralo pot.
Kako dolgo običajno dozoreva ideja, preden jo začnete pisati? Pišete vsak dan ali ustvarjate v valovih, ko pride navdih?
Nulla dies sine linea (Nobenega dneva brez črte, op. a.) velja zame, če se le da. Sem zelo disciplinirana. Če si rečem, da bom vsak dan, bom pisala od pet minut do ene ure, in tega se bom držala tudi, ko sem najbolj utrujena in imam največ dela. Idejo najprej domislim v glavi in šele potem napišem.
Ker sem vajena, da vsak dan pišem, že vem, da bom nadaljevala tam, kjer sem včeraj zaključila, kar pomeni, da vsako popoldne ali večer, ko pridem do pisanja, zapišem ideje, ki sem jih domislila pri urejanju vrta, sekljanju, kolesarjenju. Obširna in močno čustvena dela, kot je bila Balada o drevesu, kjer sem morala ob pisanju tudi jokati, pa so seveda zahtevala več časa.
Kaj si želite, da bralci prejmejo prek vaših knjig?
Moj odnos do življenja je svetel, preprosto rada živim in menim, da je v vsakem položaju mogoče najti tudi nekaj svetlega, odrešujočega, odvezujočega, tisto pravo notranjo svobodo. Tudi ko začutim, da je težko živeti, ko pride trpljenje in občutek brezizhodnosti, grem s čisto drobcenimi koraki vseeno naprej. To si želim dati čutiti in vedeti bralcem.
Lotevate se tudi težkih tem, kot jih lahko beremo v Baladi drevesu in Dantejevi hiši, pa tudi v vaši kratki prozi. Kaj želite doseči s tem?
Če motiv pride vame in pri meni ostane, hoče, da o njem razmišljam, se vanj poglabljam, želi biti napisan, hoče svojo zgodbo. Verjamem tudi v Svetega Duha in v povezavo z Božjim. Zame ni težkih tem. To je življenje in včasih se nas zelo od blizu dotakne. Zdi se mi, da je treba v literaturi pisati o tem, spregovoriti realno.
Tudi ko pišem za otroke, se ne izogibam takim temam. Vidim, da sem bolj realistična pisateljica, to mi zelo ustreza, čeprav se zabavam tudi s kako fantazijo. Se pa še posebno ob težkih temah vedno krepim tudi v strokovni literaturi.
Tudi vaša hčerka Katarina je pisateljica. Kaj občudujete pri njej?
Katarina je zelo kritična bralka in sogovornica in ji je vredno prisluhniti, ker so običajno njene opazke take, da usmerjajo na pravo pot. Pri njej zelo občudujem poglobljenost, razmišljujoč odnos do življenja in ustvarjanja – dolgo časa razmišlja in je zelo natančna, ni hitro zadovoljna. Karakterno sva si zelo različni, ona je še bolj kot jaz občutljiva na ta svet. Zaradi njene poglobljenosti sem tudi jaz dojela, da je treba za ustvarjanje veliko brati tudi filozofijo, psihologijo, poezijo. Pogovori z njo so zelo zanimivi.
Velik del vašega življenja je povezan s pedagoškim delom. Kaj je najpomembnejše, kar ste se o mladih naučili v teh letih?
V novo šolsko leto ne stopam več kot profesorica, saj sem dala odpoved. Ko sem se odločila, da bom samo pisateljica, me je najbolj zaskrbelo dejstvo, da ne bom več med mladimi in ne bo več tega pristnega druženja, ki ga doživljam v razredu. Pri mladih se veliko naučim: vztrajnosti, odločnosti, poguma, zvedavosti, živosti, objestnosti, lumparij. Upam, da se mi pozna, da sem toliko let delala v pedagoškem svetu, da sem tudi jaz malo takšna.
Po drugi strani pa sem najbolj žalostna, ko vidim apatičnost. Mislim, da so socialna omrežja naredila veliko škode, čeprav so bila namenjena dobremu. Meni socialna omrežja omogočajo, da sem v stalnem stiku s svojo sestro v Kanadi, s svojo prijateljico v Rimu, da sem se po kakih 40 letih ponovno povezala z otroško prijateljico iz Hrvaške – lepe stvari.
Na drugi strani pa so prinesla tudi primerjanje z drugimi, stalno iskanje pozornosti, kriteriji lepega so se popolnoma spremenili. To so nove rane, ki jih imajo današnje generacije. A vseeno pri njih čutim, da je lepota mladega iskalca še vedno prisotna.
Roman Preveč zvezd izide jeseni in je namenjen mladim. O čem govori?
Gre za poznomladinski roman, namenjen mladim in odraslim bralcem, v katerem je predstavljen motiv pretirane navezanosti na socialna omrežja pri dekletih. Prizadel in presenetil me je ta pojav in nisem mogla nehati misliti na to. Zvezd je lahko preveč na spletu in v življenju ali pa zaradi skrbi in prečutih noči. Ta motiv je prisoten pri obeh glavnih likih, ki sta mlada iskalca, eden od njiju mora prezgodaj odrasti, drugi pa sploh ne. Prav tem je naša generacija naredila veliko škodo, ker smo jim na nek način onemogočili samostojnost.
Kako pa vidite čas, v katerem živimo? Kaj vam kot umetnici govori o človeku, družbi in prihodnosti – in kje tu vidite vlogo literature?
Vloga literature je neskončno močna in pomembna, zato me žalosti manj branja. Skrbi me tudi to, da mladi vedno bolj pogosto berejo v angleščini namesto v slovenščini. Lažja dosegljivost zlasti ameriških serij in angleških knjig zelo spreminja način razmišljanja, ki pa je naši slovenski duši tuj. Slovenski avtorji nam odsevajo okolje, v katerem živimo, zato nam je njihovo pisanje toliko bolj zrcalno in bližje. Mislim, da mora vsak umetnik biti občutljiv za čas, v katerem živi, saj prav ta čas od nas zahteva osebni odgovor: kje je naše mesto, kaj prinašamo skupnosti.
Obenem pa je današnji ritem življenja izčrpavajoč. Težko je ohraniti stik s sabo, z notranjim mirom in z majhnimi potrebami – zdi se, da mora biti vse večje, hitrejše, zahtevnejše. Obenem mora biti vse popolno in trpljenje ne obstaja. Vsem, še posebno mladim, manjka miru. Ves čas smo dosegljivi, ves čas se nam mudi. Zadnjič sem nekaj podpisovala in ugotovila, da ne vem, katerega smo. Kakšen osvobajajoč občutek!
Česa se najbolj veselite v prihajajočem letu?
Ustvarjala bom še naprej, zelo se veselim obiskov po šolah in po knjižnicah, vesela sem, ker so knjigo Vse živali družine Cmok izbrali za Cankarjevo tekmovanje, zelo pa se veselim tudi umirjenega časa in mirnega ritma. Nisem lene sorte, zato verjamem, da bom ves čas počela kaj zanimivega.
