Vprašanje bralke:
Vedno bolj opažam, da ljudje hodijo k obhajilu, ne da bi imeli zakramente, še posebej neporočeni. Sprašujem se, zakaj duhovniki, škofje ne pridigajo o pomenu in moči svete evharistije? Mislim, da smo ljudje pozabili oziroma ne vemo, kakšen pomen ima nevredno prejemanje. Zgodi se celo, da duhovniki dajo odvezo nekomu, ki ni poročen. Ali da gre na primer k obhajilu dekle, ki ima samo sveti krst in sicer ne hodi v sveti maši.
Andreja
Odgovarja nadškof Stanislav Zore:
Spoštovana gospa Andreja, zahvaljujem se vam za vprašanje, ki odpira celo vrsto tem, o katerih bi morali kristjani večkrat premišljevati in jih prav umestiti v svoje versko življenje.
Pogosto se nam dogaja, da v središče verskega življenja občestva, predvsem pa posameznika, postavimo obhajilo. Prva ugotovitev ob tem je, da vsaj od svetega papeža Pija X. Cerkev zelo priporoča zgodnje in pogosto sveto obhajilo. Skozi zgodovino Cerkve je bilo prejemanje obhajila zelo drugačno, saj so celo redovnice in redovniki v samostanih smeli prejeti obhajilo samo ob največjih praznikih.
Spodbudam papeža Pija X. so sledili tudi koncilski odloki, zlasti Dogmatična konstitucija o Cerkvi, ki pravi, da je "evharistična daritev vir in višek vsega krščanskega življenja" (11).
In tukaj bi rad posebej poudaril neko razhajanje, ki ga lahko doživljamo v dojemanju svete maše in obhajila. Morda smo kot odgovor na čase, v katerih je glede prejemanja obhajila vladala stoletna suša, danes prišli v drugo skrajnost, ko vso pozornost namenjamo prejemu obhajila in se zdi, da smo brez prejema izključeni iz občestva.
Dejstvo je, da moramo biti na prejem obhajila pripravljeni, kar pomeni, da se ne smemo zavedati nobenega smrtnega greha. "Kdor se zaveda velikega greha, mora prejeti zakrament sprave, preden pristopi k obhajilu." (KKC 1385)
Tukaj stopamo na področje človekove vesti in njegovega osebnega odnosa z Bogom. Naša vest je najgloblji in najbolj intimen prostor srečanja z Bogom in življenja z njim. V večini primerov je ta prostor za vse druge skrit in moramo ga spoštovati. Težka zahteva.
Prav je, da se tudi zavedamo, kar je rekel sveti arški župnik Janez Vianej, da obhajila nismo vredni (papež Frančišek je dejal, da obhajilo ni nagrada za naše sveto življenje), smo ga pa potrebni.
Pravite, da ljudje hodijo k obhajilu, ne da bi imeli zakramente. Ali da gre k obhajilu dekle, ki ima samo sveti krst. Krst je nedvomno nujno potreben za prejem svetega obhajila, drugi zakramenti pa sami po sebi ne. Tudi otroci gredo k prvemu obhajilu, pa še nimajo ne birme in ne drugih zakramentov, na katere verjetno mislite. Vsekakor je tema preobsežna za tako kratek prostor odgovora.
Rad bi poudaril, da ne smemo pasti v zanko, da bi kot evharistijo razumeli predvsem prejem obhajila in da brez tega ni krščanskega življenja. Naj navedem misli kardinala Ratzingerja v Poročilu o verskem stanju, kjer pravi: "Maša je daritev celotne Cerkve, ki pri njej Gospod moli z nami in za nas ter se nam daje v delež; je zakramentalno obnavljanje Kristusove daritve, zato se njena odrešenjska uspešnost razliva na vse ljudi, prisotne in odsotne, žive in mrtve (vredne in nevredne).
Spet se moramo navzeti prepričanja, da ima evharistična daritev svojo vrednost, tudi če pri njej ne prejmemo obhajila. S takšnim prepričanjem se precej razbremenijo dušljive teže nerešena vprašanja, ki ustvarjajo hude napetosti, kakor na primer prejemanje zakramentov ločenih zakoncev, ki se znova poročijo." (Messori – Ratzinger: Poročilo o verskem stanju, 110–111)
Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 74, številka 32.
