Po osmih letih zakona sta se ločila, nato pa z Božjo milostjo zopet našla skupni jezik

Karina in Joaquín iz Španije sta se poročila mlada; ona je imela 20, on pa 24 let. V osmih letih skupnega življenja sta doživela več padcev kot vzponov. Ko nista več videla rešitve, sta se sklenila ločiti.

Karina za Aleteio pričuje, da sta ju k odločitvi za poroko vodili ljubezen in prijateljstvo, a da sta oba v odnos prinesla tudi globoke rane, ki jih je bilo treba zaceliti, čeprav takrat še nista vedela zanje. Namesto da bi se z njimi soočila, sta dajala prednost zabavam in alkoholu.   

"Nisva imela pojma, kaj zakonska zveza v resnici pomeni. Ko so se pojavile težave, nisva imela orodij, s pomočjo katerih bi se spopadla z njimi. Nisva poznala sebe in si nisva znala pojasniti, zakaj se odzoveva na določene načine."

Zakonca sta se zelo kmalu soočila z resničnostjo: nista bila pripravljena na zrelo ljubezen niti na predanost, ki je potrebna v zakonu.

"Najine nezdravljene rane so trčile in brez živega odnosa z Bogom in dela na sebi nisva več zmogla drug z drugim. Morala sva se ustaviti in pustiti, da se vse poruši, da bi lahko gradila na novo."

V zakonu se jima je rodila hči in predvsem zaradi nje sta ohranila spoštljiv in skrben odnos. Oba sta spoznala nova partnerja in začela graditi življenje na novo.  

Toda prišlo je do trenutka, ki je vse spremenil. Karina in Joaquín sta srečala Gospoda. Oba sta se razšla z novima partnerjema. Ko se je postopek razveljavitve njune zakonske zveze bližal koncu in bi morala podpisati papirje, se ju je Sveti Duh močno dotaknil. 

"Molila sva in odločitev prepustila Bogu. On je storil čudež. Joaquín pravi, da se mu je dvignila tančica z oči. Spoznala sva, da Bog ne želi, da zapustiva družino, ki jo je ustanovil. Bil je nov da, vendar ni bilo lahko. Morala sva ozdraviti rane, prestati veliko terapij in delati na osebnih srečanjih z Bogom. Morala sva umreti za to, kar sva bila, da naju je On lahko spremenil."

Karina priznava, da je bil proces težek, saj je sovražnik izkoristil njune rane in strahove ter jih napolnil z dvomi, da bi ju tako prepričal, da se stvari ne bodo spremenile in se bo zgodovina ponovila, če bosta poskusila znova.

"Sama sem bila že močno strta, globoko depresivna, čeprav se je zdelo, da sem v redu. Ko sem srečala pravo ljubezen – ljubezen, ki je Bog – sem razumela, da nikoli nisem znala ljubiti, ker nikoli nisem poznala Njega. Ko sem Ga srečala, sem na Joaquína lahko gledala skozi Njegove oči in ga začela ljubiti, kot ga ljubi On."

Okrepljena z Bogom sta se Karina in Joaquín odločila znova poročiti, v središče pa sta postavila Jezusa.

Danes je njuno zakonsko življenje povsem drugačno. "Veva, da če ljubiva Njega, nama daje ljubezen, da ljubiva drug drugega."

"Zdaj ne iščeva več drugih, da bi zapolnila svojo praznino. Kadarkoli imava težavo, se najprej obrneva na Boga. Najina skala je Jezus, zato je najin odnos nov. Bog naju je na novo ustvaril. Ni poti nazaj k starima različicama naju."

V vsakdanu se naslanjata na dobre zglede drugih, ki jima pomagajo pri tem, da bi lahko postala to, kar si je zamislil Bog, in izpolnila svoj življenjski namen. "Drugemu želiva biti svetilnik, opora v težkih časih, oseba, ki daje iz ljubezni, ne iz potrebe."

Ne gre več samo za "naju", trdita preizkušana zakonca, "ampak za to, da drugega ljubiš tako močno, da hrepeniš po tem, da bi mu uspelo izpolniti svoje poslanstvo. In vse to je mogoče le zato, ker ljubezen prihaja od Boga."

Karina na podlagi te izkušnje poudarja, kako pomembno je, da zakonca svoj odnos gradita v Božji navzočnosti. "Če ni globokega srečanja z Njim, če se notranje rane ne zacelijo z Njegovo lučjo, je zelo težko ohraniti zdrav in pristen odnos."

"Najnevarnejše razpoke so nezaceljene rane iz otroštva, ker jih projeciramo v odnos. Pričakujemo, da jih bo druga oseba ozdravila, a to lahko stori samo Bog. Če jih ne ozdravimo, na koncu drugo osebo obremenimo z nečim, kar ni njena odgovornost," opozarja Karina.

Hkrati priznava, da če odpiramo prostor za ločitev in spoznavanje novih partnerjev, za razvade ali malike, kot je delo, to razdvaja srce in odpira vrata sovražniku.

Karina in Joaquín sta znova izrekla svoje obljube in spodbujata druge pare v krizi, naj iščejo globlji odnos z Bogom, naj poiščejo strokovno pomoč in ne izgubijo upanja.

"Na podlagi najinih izkušenj želiva povedati, da obstaja luč na koncu tunela. Čeprav se trenutno vse zdi temno, čeprav se zdi, da ni izhoda, obstaja. Je pa za to potreben pogum. Potrebna je vera. Potrebna je pripravljenost za delo na sebi in pustiti se oblikovati Bogu. Sprememba je mogoča, vendar se ne zgodi brez odločnosti, ponižnosti in procesa."

Tudi če samo eden od zakoncev verjame v spremembo, je tudi eden dovolj: tisti, ki moli, se ne preda, se zateka h koreninam, išče Boga z vsem srcem. Ta zgled namreč spreminja in navdihuje, lahko je iskra, ki v drugem prebudi nekaj novega. Sprememba ni vsiljena, ampak navdihnjena.

Oba poudarjata, da je kriza bolj kot konec priložnost, saj je prelomna točka idealen kraj, kjer lahko Bog zgradi vse iz nič. "Kriza lahko predstavlja izhod oz. vrata v novo zgodbo, v globlje ozdravljenje, kot smo si kdajkoli predstavljali. Če nanjo gledamo kot na pot, je lahko začetek nečesa veliko lepšega kot prej. Vendar moramo hoditi skupaj."

Svetujeta tudi: "Sredi nevihte ne pozabita na dobre stvari, ki sta jih doživela. Ko boli, je enostavno videti negativno, a spomnita se ljubezni, ki vaju je združila. Zapišite si spomine, molite za zakonca in prosite Jezusa, naj vam pokaže pot. Dovolite Bogu, da zakon očisti, prenovi in povzdigne."

Karina in Joaquín po dolgem in razburkanem zakonskem potovanju skleneta, da je "Bog tisti, ki drži svoje obljube in vse ustvarja novo, mi pa se mu moramo pustiti oblikovati."

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila španska izdaja Aleteie.