Deček, ki je Carla Acutisa prosil za čudež

María in Alejandro sta mehiški par s petimi majhnimi otroki. Svoje otroke vzgajata v katoliški veri: vero vključujeta v njihovo vsakdanje življenje z dejavnostmi, kot so praznovanja na podlagi bogoslužnega koledarja, s kostumi, z molitvijo in igro.

To je navdihnilo njunega sina Alejandra (Alexa), ki je zgodbo o Carlu Acutisu prvič slišal na praznik vseh svetih. Globoko se je poistovetil s Carlom: svetnik je bil fant kakor on sam, s fotoaparatom v roki, rad je imel video igrice, tehnologijo in razposajenost.

Alex se je tistega dne odločil, da se bo oblekel kot Carlo. Pozneje je na stopnice položil majhen nahrbtnik in vzkliknil: "Pripravljen sem! Spakiral sem kovčke, če me Bog morda pokliče v nebesa."

Alexova družina je v življenju doživela nepričakovano spremembo, ko je oče hudo zbolel: zdravniki so mu odkrili rakavo obolenje in hudo pljučnico, ki jo je povzročil tumor.

Sredi vseh negotovosti jim je družinski prijatelj posodil relikvijo Carla Acutisa. Alex jo je vzel v roke, ob njej premišljeval in prosil, naj ga pustijo samega, da bo lahko molil. Nihče ne ve, kaj je rekel Carlu, njegova edina želja pa je bila, da oče ne bi trpel.

Pred operacijo so relikvijo prinesli k očetu in jo položili na njegov prsni koš ter ga tako zaupali Carlovi priprošnji.

Naslednji dan so bili zdravniki presenečeni, ko so ugotovili, da je vnetje nepričakovano izginilo. Tumor je bil še vedno navzoč, toda bolečina in pljučnica sta izginili.

"Tisto noč, medtem ko sem spal, sem občutil močno vročino v prsih, prav tam, kamor so položili relikvijo," je pojasnil Alejandro.

Po operaciji je presenetljivo dobro okreval. Družina je to videla kot jasno znamenje, da je bila dečkova molitev uslišana. Alex, zavedajoč se, da njegov oče nič več ne trpi bolečin, se je le nasmehnil.

Nekaj mesecev po operaciji sta se Alejandro in njegova žena odpravila v Rim in nato v Assisi, kjer je grob Carla Acutisa. Tam sta spoznala, da bi moral biti ob njiju in se Carlu zahvaliti tudi njun sin.

Leta 2025 sta Alejandro in njegov sin organizirala romanje na kanonizacijo Carla Acutisa, vendar je bilo treba potovanje preložiti zaradi smrti papeža Frančiška. Kljub temu sta odpotovala v Assisi in obiskala grob Carla Acutisa, kjer so se jima uresničile sanje: videla sta njegove relikvije in se Bogu zahvalila za očetovo ozdravljenje.

Ob Carlovem grobu je deček lahko molil in spoznal svetnika, ki je v njegovem srcu prebudil željo po svetosti ter ljubezni do Boga.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.