Lepota ženskosti: “Za hčerki si predvsem želim, da bi se sprejemali taki, kot sta”

Maja Vovk je žena in mama štirih otrok, starih med 10 in 17 let. Družino povezujejo skupni izleti, športne aktivnosti, ustvarjanje in gledanje filmov. Z možem si prizadevata, da bi bil vsak od otrok slišan in sprejet takšen, kot je.

Do rojstva prvega otroka je bila zaposlena na področju farmacije, nato pa se ji je po izteku porodniške ponudila priložnost, da se je zaposlila pri Zavodu Iskreni in se dodatno izobraževala za svetovalko na področju naravnega načrtovanja družine. Pravi, da je tu našla svoje poslanstvo. Veliko se posveča tudi odnosu med materami in hčerkami, kar je glavna nit tokratnega pogovora.

Kako se spominjate svojega najstniškega obdobja in kaj želite na podlagi lastnih izkušenj posredovati svojima najstniškima hčerama?
Sama sem se tega obdobja kar malo ustrašila in nekako nisem bila pripravljena nanj. Groza me je bilo vseh sprememb in z njimi povezanih občutkov. Poleg tega sem od odraslih pogosto slišala komentarje o tem, kako je puberteta naporna. Imela sem občutek, da je z mano nekaj narobe, če je to tako naporno. Tako da imam na najstništvo mešane spomine, saj je bilo poleg vsega lepega, kar pride z odraščanjem, pogosto tudi težko.

Z željo, da bi dale našim puncam drugačno popotnico in bi bile malo bolj pripravljene na odraščanje, sva s Petro Lukan pri Iskrenih začeli izvajati delavnice za mame in hčere. K temu so naju spodbudila tudi številna opažanja in spodbude žensk, ki so se prišle k nama (kot svetovalkama za naravno načrtovanje družine, op. a.) učit o njihovem ciklu, da bi se morale s temi informacijami seznaniti že vsaj v srednji šoli.  

Ko gledam zdajšnje najstnice, na primer svoji hčerki, so veliko bolj sproščene, kot sem bila sama. Nisem prepričana, ali so res toliko bolj pripravljene na to obdobje, je pa videti, da jim to obdobje – vsaj na videz – ne predstavlja tako velike krize. Nasploh opažam, da je tudi v družbi veliko več pogovorov o najstniškem obdobju, kot jih je bilo včasih.

Za hčerki si predvsem želim, da bi se sprejemali taki, kot sta, da bi se zavedali, da je biti ženska in s tem povezano spreminjanje nekaj lepega in da menstruacija ni tisto grozno, kar moramo imeti in z njo preživeti, temveč da bi jo znale sprejeti kot del sebe, kot del ženskosti, ki nas dela tako čudovite in edinstvene. In da bi bili kot ženski samozavestni.

Pomembna je tematika spolnosti. Kako se je lotiti na iskren in hkrati mladim dekletom prilagojen način?
Predvsem to ni enkraten pogovor, ampak se gradi že od malega, od tega, kako otroke vzgajamo v odnosu do telesa. Že če vzamemo primer, ko mama previja dojenčka – je previjanje "bljak" ali dajemo občutek, da je otrokovo telo nekaj lepega?

Deklica zelo hitro začuti, kakšen odnos kažemo do njenega telesa in predvsem dobro opazi, kakšen odnos imamo same do svojega telesa. Na to velikokrat pozabljamo. Pa tu ni potrebnih besed. Že naša telesna govorica kaže, ali smo zadovoljne v svojem telesu, ali pa se kritično opazujemo v ogledalu, vlečemo trebuh noter in tarnamo nad preveč kilogrami.

Kar pa se samega pogovora tiče, je pomembno, da ga razvijamo postopoma, glede na to, kar hčer zanima in na kateri stopnji razvoja je. Težko je kar začeti z nekimi temami. Bolje je, da na njena vprašanja odgovorimo toliko, kot jo zanima, se ji prilagodimo in povemo s svojimi besedami.

Kako lahko ženske spodbudijo svoje može, da bodo tudi sami zgradili lep odnos s svojimi hčerami? Katere dejavnosti priporočate?
Predvsem vztrajajmo pri spodbujanju. 😊 Včasih jim dajmo tudi kakšen namig, kaj bi si me, ko smo bile toliko stare, želele od očeta, da sploh dobijo občutek, kaj dati hčeram. Pomembno je, da si tudi oni vzamejo čas zanjo ena na ena, da se pogovarjajo, da tudi oni načenjajo teme, recimo o spolnosti, in ni vse v domeni mame. Tako hčere slišijo oba vidika.

Naj se osredotočijo na to, kar hčerko veseli, in se z njo udejstvujejo v tistih dejavnostih. Morda rada rola ali gre na sprehod – naj se ji oče pridruži in naj ta čas izkoristita za pogovor, naj jo pelje na tortico, na koncert, naj si skupaj ogledata kakšno predstavo … Skratka prilagodi naj se njenim interesom.

Najstništvo povezujemo z uporništvom, zavijanjem z očmi. Kako iti prek tega, da bomo najstnici tudi takrat znali prisluhniti in jo sprejemati?
Predvsem se moramo starši zavedati, da je takšno obnašanje normalno in je nujen del odraščanja. Če ne vzamemo najstniških izbruhov preveč osebno, je veliko lažje. Najprej zadihajmo, se umirimo in šele potem reagirajmo. Hčeram moramo dati vedeti, da ni nič narobe s tem, kar čutijo, in da je prav, če izrazijo vsa občutja, ne samo tista, ki so vesela oz. bolj sprejemljiva, da jih imamo radi in jih sprejemamo tudi takrat, kadar so slabe volje in jim kakšna stvar ne gre.

Hkrati pa jim moramo tudi povedati, da kakšni odzivi niso primerni in nato skupaj poiskati načine, kako bi lahko svoja občutja izrazili na bolj primeren način, ne z loputanjem z vrati ali kričanjem.

Zelo pomembno je tudi zavedanje, da si hči tudi takrat še vedno želi stika z nami in da vztrajamo v odnosu z njo. Dostikrat smo starši tisti, ki prehitro obupamo, ker so tudi naši starši prehitro obupali nad nami. Tudi če se najstnica zapira vase, je na nas, da vedno znova iščemo stik. Začutiti mora, da nam je res mar zanjo in da bomo vztrajali, ne glede na to, kaj se dogaja, pa četudi to pomeni, da bomo vztrajali ob njej, čeprav je nesramna do nas in nam daje občutek, da smo zadnji, ki si jih želi ob sebi. Potem se bo počasi začela odpirati.

Veliko vzorcev ravnanja prevzamemo že od svojih mam. Kako se lahko temu izognemo, da bi bile pozneje boljše mame svojim hčerkam?
Verjetno si vse zadamo cilj, da ne bomo take. 😊 Veliko je že to, da sploh prepoznamo ponavljajoče se vzorce, ki si jih ne želimo. S tem smo že na dobri poti, da delamo spremembe in bomo hitreje potegnile zavore, ko bomo čutile, da bi spet rade tako odreagirale. Prisotna mora biti želja po spremembi. Seveda bomo kljub zavedanju in želji po drugačnem ravnanju tudi me delale napake in ne bomo vedno uspešne.

Vendar pa tudi če odreagiramo neprimerno, imamo še vedno priložnost, da se opravičimo, da hčeri povemo, kako bi si želele pristopiti drugače in da tudi ona lahko izrazi, kako se je ob tem počutila. Že to je velik korak naprej.

Kaj pa v primeru, ko pridejo morebitni očitki od že odrasle hčerke? Na primer: nisi me znala poslušati, preveč si me ovirala ...
Tudi občutke odrasle hčere moramo sprejeti z enako resnostjo. To so njeni občutki, ki so čisto legitimni in zanjo še kako resnični. Hči jih ne izraža zato, ker nas ne mara, ampak da bi jo končno slišali. In če si jo res dovolimo začutiti v njeni stiski in zmoremo videti onkraj očitkov, potem vidimo, da nam v resnici podarja novo priložnost za povezovanje in novo možnost, da vzpostavimo boljši odnos, kot smo ga imeli kdajkoli prej.

Že samo iskreno opravičilo mame, da ni zmogla drugače, da je delala tako, kot je v tistem trenutku znala, da pa bi danes ravnala drugače, lahko naredi čudež. Naša ravnanja niso zacementirana, pomembno je, da smo se pripravljeni spreminjati. Otroci zelo cenijo, če vidijo, da se je starš pripravljen prilagajati in se spremeniti na boljše.

Je takšen rušilen odnos med mamo in hčerko mogoče popraviti?
Ja, vendar samo, če je pripravljenost za to. Zavedati se moramo, da je odgovornost za odnos vedno na strani mame. Če mama ne kaže pripravljenosti za sodelovanje, če ne želi stopiti naproti hčeri, potem tak odnos dejansko zelo težko popravimo.

Ker otrok vedno išče stik z mamo, išče sprejetost, videnost in je za to pripravljen marsikaj narediti in marsikaj odpustiti. Hči torej lahko naredi prvi korak, lahko opravi svoj del, pristopi do mame, se pogovori z njo, ne more pa pričakovati, da bo lahko sama rešila odnos ali da bo lahko spremenila mamo. Spreminjamo lahko samo sebe in če mama na to ni pripravljena, potem bo odnos še vedno trpel.

Hči ima tu še vedno možnost, da gre sama v proces, mogoče s pomočjo terapije, da najde stik s sabo, da začne delati spremembe pri sebi in poskuša mami odpustiti. Odnos tudi po tem verjetno ne bo briljanten, bo pa hči svoje občutke lažje predelala in tako lažje zaživela.