Kako verjetno se vam zdi, da bi lik v Disneyjevi risanki videli moliti? Verjetno blizu 0 odstotkov, kajne?
Letos spomladi so sicer v eno svojih risanih nadaljevank na svojem pretočnem kanalu Disney+ vključili veren lik, ki moli. In Disney je zgodbo oglaševal kot prvo risanko s krščanskim glavnim likom. Kar preprosto ni res.
Da jih postavimo na laž, pa moramo najprej pokukati v zgodovino.
Molitev kot logičen del večerne rutine
Studio Disney je bil osnovan leta 1923. Walt Disney, risar in filmski producent, je bil kristjan in se je tako tudi predstavljal v javnosti. Znan je njegov citat iz intervjuja, v katerem je zatrdil, da je kristjan in da temu podreja tako svoje zasebno kot profesionalno življenje.
Ni torej presenetljivo, da je v njegovi prvi celovečerni risanki glavna junakinja zvečer pokleknila ob posteljo, sklenila roke in molila. Sneguljčica in sedem palčkov (1937) ima prizor, v katerem se Sneguljčica zahvaljuje Bogu za sedem dobrih mož, ki so ji ponudili svoj dom kot zatočišče.
Leta 1941 je izšla risanka Dumbo. To sicer ni ravno molitev, a štorklja, ki Dumbovi mami prinese malega slončka, zrecitira čudovito pesem, ki, če povzamem bistvo, pravi: "Tu je dojenček, naravnost iz nebes, tu je dojenček zate, da ga imaš rada."
Verjetno ni treba posebej poudarjati, da Disneyjev igrani film Moje pesmi, moje sanje (1965) kar poka od krščanskih tem – ne nazadnje je glavna junakinja redovniška novinka, ki išče svojo pot. Tudi sicer imajo redovnice v filmu pomembno (pozitivno) vlogo. In ja, v tem filmu vsekakor vidimo Mario, ko kleči ob postelji in moli za vse otroke, medtem ko se Liesl skuša vtihotapiti v hišo skozi njeno okno.
Leta 1977 je izšla risanka Reševalci (The Rescuers), v kateri deklica Penny prav tako moli kleče ob postelji in kliče blagoslova na vse svoje prijatelje, nato pa še prosi, da bi nekdo našel njeno sporočilo v steklenici. V molitev vključi celo svojega plišastega medvedka, ki mu sklene roke.
V Notredamskem zvonarju – risanki, ki se v veliki meri odvija v notranjosti katedrale – Esmeralda gleda v Marijin kip in nato v pesmi prosi Boga, naj pomaga izobčencem.
Zadnji lik, ki ga v Disneyjevih risankah vidimo moliti, je Lilo iz originalne risanke Lilo in Žverca (2002). V njem Nani prisluškuje svoji mlajši sestri Lili, ki večerno molitev začne s sproščenim: "Živijo, spet jaz!" Nato v molitvi prosi za prijatelja, za nekoga, ki je ne bo zapustil, lahko tudi angela.
V vseh naštetih filmih je bila molitev prikazana kot logičen del večerne rutine. Kot nekaj samoumevnega, kar počnemo vsi.
Kaj pa danes?
Večina omenjenih risank je v preteklih letih dobila filmsko predelavo. Dumbo leta 2019, Sneguljčica ter Lilo in Žverca pa letos. Nisem si ogledala nobenega od naštetih filmov, vendar se mi zdi, da bi izvedela, če bi bila molitev v katerem od njih vsaj omenjena.
Res je, da se je verjetno v zadnjih petdesetih letih spremenil tudi odnos do molitve. Ob vse večji sekularizaciji družbe je verjetno tudi otrok, ki dejansko pred spanjem pokleknejo ob posteljo in molijo, vse manj.
Dejstvo pa je tudi, da Disney skuša s sporočili svojih filmov in risank ustreči čim širši populaciji ljudi.
Tako pač dobimo Encanto: Naš čarobni svet s tradicionalno kolumbijsko družino Madrigal, kjer imajo vsi zakonci po tri otroke in vsi skupaj živijo pod isto streho kot tipična južnoameriška katoliška družina – le molijo ne.
Drugi studii
Če smo pošteni, pa očitek ne more leteti le na Disney, saj tudi pri Pixarju (ki je pravzaprav njegov podaljšek) ne opazimo nič kaj več verskih tem, DreamWorks pa je imel prebliske obravnave verskih tem le ob koncu tisočletja z epskima uprizoritvama svetopisemskih zgodb o Mojzesu (Egipčanski princ, 1998) in egiptovskem Jožefu (Kralj sanj, 2000) oziroma so se navdihovali pri budizmu in konfucianizmu v vseh štirih delih Kung fu pande.
Danes like, ki molijo, lahko najdemo le v risankah specializiranih studiev, ki se posvečajo predvsem vsebinam z versko vsebino.
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
