Iz radovedne deklice, ki je rada opazovala ljudi in jih oponašala, je postala … Igralka. Saša Pavček je sprejela logično izbiro, saj ji ta poklic omogoča, da svoj jaz spreminja v različne značaje in prepričanja. Umetnost, tako igralstvo kot poezija, ji je pomagala v grenko-presunljivih trenutkih, predvsem takrat, ko jo je pri njegovih 21 letih nenadoma zapustil brat. Za Aleteio je spregovorila tudi o tem in hvaležni smo ji za to.
Že kot deklica ste pokazali precej radovednosti. Velikokrat ste se zagledali v človeka in ga preučevali: kako govori, hodi, kaj misli. Kako ste takrat doživljali ljudi in svet okrog sebe?
Prav ste povedali, bila sem radovedna in sem zelo rada opazovala ljudi. Zanimalo me je, kako govorijo, se gibljejo, v kakšnem razpoloženju so, kakšne so njihove reakcije, zgodbe. Vse te vtise in karakterje sem podoživljala in se s svojo lutko igrala tako, da sem oponašala videno in si izmišljevala dialoge. To me je zabavalo.
Bila pa sem bolj introvertirana, rada sem ostajala v svojem domišljijskem svetu. Ampak kljub temu nisem bila izolirana, družba z vaškimi otroki je name naredila najbolj pristen vtis. Naše pustolovščine v gozdu in na travnikih z živalmi so zame še danes nekaj neprecenljivega. Predstavljajo veliko svobodo, povezanost z naravo in povezanost med ljudmi.
Starši so vas naravnali k pridnosti, ki se je vcepila v vas. Kljub temu pa ste hrepeneli po svobodi. Kaj ste pojmovali pod pojmom svobode? Kaj ste si želeli postati?
V moji primarni družini je bilo delo prva vrednota, ki je po mojih izkušnjah zelo pogosta v mnogih družinah moje generacije. Ko pogledam nazaj, opazim, kdaj sem izpolnjevala naloge in želje drugih, kdaj pa sem delala iz srca, navdušenja in iz notranjega klica.
Zame je svoboda delovati iz srca. Svoboda izbire, ki prinaša tudi odgovornost do tega, kaj in kako delaš ter s kom. Pomembno mi je tudi vprašanje, ali vztrajno in zares negujem svoje darove in se z vso predanostjo posvečam temu, kar sem izbrala. Zlasti pri pisanju, kjer sem odvisna samo od sebe, je redno delo zame velik izziv.
Kot otrok sem si želela delati v cirkusu, plesati in se vrteti v zraku na trapezu. Pozneje se je pojavila želja pripovedovati ljudem, igrati, pisati. Dati ljudem del sebe, jih ganiti, nasmejati …
Ste iz otroštva ohranili kaj sramežljivosti in zadržanosti? Zanima me, kako to dvoje usklajujete z vašim precej izpostavljenim poklicem?
Mislim, da se neke osnovne značilnosti, ki sem jih prinesla na svet, niso dosti spremenile, še vedno sem nekoliko zadržana. Sramu sem se po večini otresla, saj ta človeka precej ovira in zatre, kar ni dobro za noben poklic in značaj.
Moj poklic je čudovit, saj je domišljija eno glavnih orodij in z njeno pomočjo pride do transformacije. Pri igranju in javnem nastopanju nasploh je vsebina tega, kar podajam, ključna. Ko se potopim v ta svet, imam občutek neke druge realnosti. Moj jaz dobi druge dimenzije in značaje ter drugačna prepričanja. Sprejetje, da so lahko v meni vse človeške lastnosti, je osvobajajoče.
Čutite, da je nenehno občutenje bolečine del vas. Ne bi je imeli, po drugi strani pa je za vas dragocena. Lahko to dvojnost razložite?
Občutenje bolečine je včasih res del mene, če se spustim v predele, kjer jo najdem. Težko bi rekla, da jo občutim nenehno in da je nisem predelala, jo sprejela. Bolečina je tako kot radost del moje zgodovine in je hkrati tudi vir energije, navdiha, predvsem pa razumevanja, da smo vsi prežeti s svetlobo in tudi s senco.
Prestano trpljenje lahko vodi v obogatitev osebnosti, v bolj naklonjen odnos do sebe in tudi do drugih. V umetnosti pa vse življenjske izkušnje, vse temine, globine, vriski veselja, blažene sreče, kakor tudi vsa druga čustvena stanja in vse čutne zaznave telesa pridejo zelo prav. So zakladnica, iz katere črpam.
V vsakdanjem življenju pa zavedanje lepega ali bolečega zame pomeni sprejetje dejstev in sprejetje resnice, kot jo vidim ter občutim. V tem sprejetju je svojska občutljivost in tudi svojska moč.
Pri 19 letih ste izgubili brata Marka, ki ni zmogel teže življenja, kot pišete v pesmi. To se dotika mnogih v Sloveniji, ki so tako izgubili svoje bližnje. Kristjani verjamemo v večno življenje. Kako blizu ste s tem pogledom na večnost?
Res je, samomor je žal težka rana slovenskega naroda. Veliko je bilo že storjenega za preprečevanje in za pomoč svojcem, ki močno trpijo. To dejstvo, da strokovna pomoč obstaja, je spodbudno. Strokovna in čuteča pomoč je brez dvoma prva in najbolj dobrodošla, saj ranjen ranjenemu težko pomaga. Vem, da naša družina v tej bolečini ni edina v Sloveniji; sočustvujem z vsemi, ki so doživeli to usodo.
Moj brat Marko je bil od mene dve leti starejši. Bila sva zelo povezana, bil mi je vzor, spodbujal me je in verjel vame. Neskončno sem ga imela rada in ta ljubezen je večna. Ljubezen nikoli ne umre. Marko je bil študent slovenistike, primerjalne književnosti in dramaturgije. Izjemen pesnik, ki so ga mnoge generacije vzele za svojega. Ko je bil star 21 let, je naredil samomor.
Za družino je bi to neizbrisen pretres, ki ga je vsak od nas preživljal po svoje v veliki bolečini in se po svojih močeh trudil preživeti, razumeti, sprejeti. To je res velika tragedija in žal samo čas ne zaceli vseh ran, spraševanj, krivde. Dobrodošlo si je poiskati strokovno pomoč. Nujno si je dovoliti žalovanje. Dovoliti si tudi občasno temno žalost, če pride.
Zelo pomaga, če najdeš nekaj, kar blaži bolečino in te dviga. Meni je precej pomagala umetnost. Pomembno se je obdati z ljudmi, ki te imajo radi, te spoštujejo in podpirajo. Vsak dan je treba najti nekaj, kar te iz temine vleče v svetlobo. Samo vsakdanja rutina ni dovolj, saj misli rade zapadejo v temo. Treba je iskati iskro svetlega življenja, nekaj, kar te oživlja in ti daje smisel. Do sebe in drugih je dobro biti prizanesljiv, na hitro in na ukaz se ne da ničesar vrednega zgraditi. Ranjeni ljudje potrebujemo čas in razumevanje, sočutje, posluh, da se rane zacelijo in da nekdo vidi naše svetle poti, dosežke, pa čeprav majhne, da nas pri tem spodbuja, kar gotovo prispeva k ponovni veri v življenje.
Tudi misel, da je Markova duša zdaj v svetlobi in miru, me pomirja. Sprejela sem njegovo odločitev, s srcem sprejemam in razumem, da je bila njegova stiska prehuda. Verjamem, da s tem nikomur ni želel prizadejati bolečine in da zdaj živi v pesmi, vsemirju, večnosti, neskončnosti ...
Večkrat poveste, da je temelj vsega ljubezen. V svetu pa je ogromno pohlepa, sovražnosti, sumničavosti. Proti temu ste seveda ostro proti. Vemo, da se mir in ljubezen v prvi vrsti gradita doma in v bližnji okolici z majhnimi koraki. Kako vi konkretno gradite ta mir?
Biti proti nasilju, vojni, sovraštvu je precej "zlajnana" parola in človeku se lahko zdi, da je to že dovolj. Mislim, da je mir pomembno začutiti naprej vsak dan pri sebi, nato pa ga iz te čiste sredice širiti v svet. Vsak s svojimi darovi, sposobnostni, s svojim delom, energijo, ki jo oddajamo v svet. Z opazovanjem sebe in tega, kaj s svojimi dejanji povzročaš drugemu. Tu so možni vsakovrstni popravki, opravičila, poravnave. Svet je takoj lepši, vrednejši, saj so naši odnosi boljši.
Glede na to, da ste igrali mnogovrstne vloge, nekatere resne, druge komične, iz različnih časovnih obdobij, me zanima, kakšne vrste vloga vam postavlja izziv oz. za katero porabite največ časa, da jo ponotranjite in uspete predstaviti občinstvu?
Rada imam kompleksne vloge, kjer se pokaže vsa paleta značaja in vsi odnosi. Pomembna je tudi dobra zgodba, da se značaj lika slika počasi in je za gledalca presenečenje. Obožujem komične vloge, saj so na prvi hip videti lahkotne, a verjemite, da so včasih težje od resnejših. Najti pravo mero humorja, biti iskriv, hiter, natančen in prepričljiv je pravi izziv. Občinstvo ima pri komediji vedno prav; če ni smeha, tudi komedije ni.
Imate sina Maja. Biti mama je nedvomno vznemirljiva pustolovščina. Kako to "avanturo" doživljate vi?
Biti mama krasnemu odraslemu sinu mi ogromno pomeni. Sva dve različni osebnosti in stik med nama je zame nekaj neprecenljivega.
