Ema Verdinek se je pred dnevi vrnila iz Afrike, kjer ni bila prvič. Lansko leto je tja odpotovala, ker je želela obiskati svojo prijateljico Ivano Žigon, ki je leto dni preživela na misijonu v Mozambiku. Ves čas sta bili v stiku – Ivana ji je pripovedovala o vsem, kar je doživela, toda Ema je čutila, da vsega tega ni mogoče ujeti v besede ali fotografije. Zato se je odločila: "V Afriko grem pogledat to, česar mi Ivana ne zmore ubesediti." Izkušnja Mozambika se je je tako dotaknila, da sta se letos z Ivano tja vrnili skupaj. "Obiskali sva prijatelje," pove Ema.
Nam lahko najprej zaupaš, kdo je zate v Mozambiku še posebej pomemben?
Seveda – ko je prijateljica Ivana odšla v Mozambik, sem si želela biti na nek način povezana z njeno potjo in delom in sem se odločila za botrstvo otroku v Mozambiku. Dodelili so mi deklico Tereso. Že v prvem tednu, ko je bila Ivana v Afriki, jo je srečala in to se mi je zdelo nekaj zares posebnega – da sem dobila otroka z drugega konca sveta, ki ga bom podpirala, in da ga je moja prijateljica že srečala.
Sprva si sploh nisem predstavljala, da bi šla kdaj v Afriko, saj nisem posebej avanturistična oseba, a počasi je v meni rasla želja. Na misijonsko nedeljo sem prebrala odlomek iz Svetega pisma: "Pojdi iz svoje dežele v deželo, ki ti jo bom pokazal." (1 Mz 12,1)
To me je zelo nagovorilo. Ko sem prišla v Namaacho, kjer sem se za tri tedne pridružila Ivani, sem se srečala s Tereso. Bilo je malce nerodno, ker ne govorim portugalsko, ampak sva se objeli in začutila sem posebno povezanost. Tudi letos sva se srečali.
Poleg Therese so tam tudi srčna sestra Lucilia, portugalska misijonarka, ki že več kot 50 let dela v Mozambiku, knjižničarka Lalita, prostovoljka Rita, pa Ernesta, Palmira in še kdo, ki ima mesto v mojem srcu.
Ravno si se vrnila iz Afrike. Katere besede najbolje opišejo tvoje občutke ob vrnitvi?
Trenutno imam občutek, da mi Afrika polzi iz rok. To sem nekako pričakovala, ker je bilo že lani tako. Težko je, ker se, ko se vrneš, življenje tukaj ne ustavi – v nedeljo sem prišla, pozdravila svoje, z njimi podelila vtise, v ponedeljek pa sem se že morala zgodaj zbuditi, se opomniti, da sem spet doma, in se vrniti v službo.
Ena najtežjih stvari pri vrnitvi je evropski urnik, tempo, v katerem vsi nekaj lovimo. Tu je čas zares velika dobrina. Afrika je v meni stisnjena nekam v kot. Vsi občutki so tu, a nisem imela še časa, da bi se z njimi res v miru usedla.
Galerija na telefonu je polna slik, ki jih še nisem uspela pregledati. Upam, da bo postopno urejanje fotografij pomagalo, da se spomini lepo usedejo.
Verjamem, da izkušnja misijona tudi pretrese. Kaj je tisto, kar si boš zapomnila za vedno?
Zame je bil lansko leto v resnici večji šok, ko sem prišla domov. Izkušnja je bila intenzivna zaradi razlik, s katerimi sem se srečala. Če si bom s prve poti v Afriko zapomnila obraz šestletne deklice Palmire, ki je bila ob štirih popoldne sama doma z enoletnim bratcem in tisti dan še ni nič jedla, potem mi bo letos najbolj ostalo to, da je zdaj v internatu pri sestrah v Namaachi, nasmejan. Ko smo prišli tja, so me te roke, ki so bile prej lačne hrane in objemov, najbolj močno objemale. Spremembe se torej lahko zgodijo in to je tisto, kar mi daje upanje.
Bivali sta pri sestrah salezijankah. S čim vse se ukvarjajo?
V centru v Namaachi je internat, kjer živi približno 70 deklic iz socialno ogroženih družin. Poleg tega imajo osnovno in srednjo šolo, ki jo obiskujejo tako deklice iz internata kot tudi otroci iz okolice – deklice in fantje. Imajo tudi vrtec, ki je tam res privilegij in ni tako samoumeven kot pri nas. Obiskujejo ga le otroci, katerih starši si to lahko privoščijo, ali pa tisti, ki imajo botre.
Poleg tega imajo pekarno, velik vrt, ukvarjajo se tudi z vzrejo piščancev. S tem si zagotavljajo hrano in tudi nekaj prihodkov, obenem pa ustvarjajo delovna mesta za domačine. To je res dobra praksa.
Ti si sicer vzgojiteljica predšolskih otrok. Kako se slovenski otroci razlikujejo od vrstnikov v Mozambiku?
V osnovi so povsod enaki – radi se igrajo, radi imajo tvojo pozornost, glasni so … mogoče tam še malo bolj. 😊 Ena razlika pa mi je ostala v spominu: večkrat vidim, da se otroci pri nas dolgočasijo, čeprav imajo na voljo ogromno igrač. Tam tega nisem videla. Otrok se vedno znajde – nekaj si najde in se igra. Spomnim se fantov, ki so med odmorom igrali nogomet, pa niso imeli žoge, ampak plastenko, napolnjeno s peskom, in so se prav lepo zabavali. Ko pa sva jim prinesli prave žoge … Veselje! To ni nekaj, kar bi imel vsak doma.
Otroci v Mozambiku so primorani prevzemati odgovornost: za svoje mlajše bratce in sestrice, za prinašanje vode od vodnjaka do hiše in za druge stvari, ki si jih evropski otroci (in odrasli) sploh ne predstavljamo.
In še – deljenje hrane. Majhen piškot je lahko vse, kar ima učenec za dopoldansko malico, pa še tega enega razdeli med vsaj še dva prijatelja. Tak prizor sem videla večkrat in vsakič me je ganil. Žal pri nas bolj pogosto vidim nasprotno, kako težko je otrokom kaj deliti, pa imajo vsega dovolj.
Kako je potekal vajin dan na misijonu?
Najprej bi rada rekla, da sem bolj kot na misijon šla v Mozambik na obisk k prijateljem, ki jih imam tam. Bila sem z njimi, skupaj smo živeli tri tedne. Dala sem jim svoj čas, talente, sebe.
Dan se je pogosto začel s sveto mašo s sestrami, sledil je zajtrk, nato pa delo. Ivana je med sestrami znana po risanju, zato sva hitro dobili zadolžitve, ki vključujejo čopiče in barve za zidove. 😊 V Afriki imajo radi pisano poslikane zidove in tako sva skupaj z Ivano kar precejšnjo površino zidu poslikali s svetopisemskimi odlomki stvarjenja in vesoljnega potopa.
Sicer pa sva čas radi preživljali z dekleti; skupaj smo se igrale, pele, plesale, se pogovarjale. Včasih sva šli tudi na sprehod po stezicah med afriške hiške, pokukat njihovo preprosto življenje, pa na tržnico in na obisk k prijateljici, s katero smo spletli vezi že preteklo leto. Nekaj časa sva posvetili tudi botrstvu – dekleta so napisala pisma botrom, midve pa sva jih fotografirali.
Katera spoznanja te bodo spremljala v prihajajočem letu, tudi pri delu z otroki?
Ena velika stvar je zagotovo hvaležnost za vse, kar imam, in občutek dolžnosti, da s tem spoštljivo ravnam. Včasih pride žalost ali krivda – recimo, ko odprem pipo in imam toplo vodo, tam pa tega marsikje ni. Ampak sem sprejela, da njim nič ne pomaga, če se jaz slabo počutim. Pomembno je, da smo hvaležni in spoštljivi do dobrin, ki so nam samoumevne.
Še posebej sem na to pozorna pri hrani. Že prej sem imela spoštljiv odnos do hrane, tako sem bila vzgojena, a Afrika mi je dala obraze in imena lačnih otrok – zdaj se, ko vidim otroke, ki vihajo nos nad kosilom v vrtcu, spomnim konkretne deklice v Mozambiku. "Lačna Afrika" ni več neka oddaljena ideja, ampak so konkretni ljudje, ki jih poznam.
Afriki si se najprej približala prek projekta Botrstvo v okviru Misijonskega središča Slovenije. Kako je botrstvo spremenilo življenje tebi in kako tvoji varovanki?
Ko sem dobila prvo pošto s sliko in imenom, sem začutila posebno veselje. Že prej sem kdaj kaj darovala, a pri botrstvu imaš pred sabo obraz konkretnega otroka. To naredi razliko. Občutek imaš, da to ni več kapljica v morje (čeprav nikoli ni le to), ampak majhen dar, ki dela spremembe v življenju posameznika.
Najlepše je bilo, da sem šla tja osebno. To ni običajno, botri navadno ne pridejo na obisk. Prijateljica Ivana mi je rekla, da je moja prisotnost dala nekaj tudi drugim dekletom, ne samo Teresi. Ko so videle, da je res prišla "botra" – da botri niso samo neka nevidna imena daleč stran – so postale tudi druge deklice bolj povezane z idejo, da tam nekje nekdo misli nanje.
In če bi si tudi kdo od bralcev želel na tak način misliti na nekoga in ga podpirati, lahko izpolni prijavnico in postane boter na tej povezavi.
Postala si most med botri tukaj in dekleti tam. Se boš še vrnila?
Ja! 😊
