Po več kot 400 eksorcizmih pravi: “Svoboden sem po zaslugi Jezusa Kristusa”

Danes 54-letni Italijan s Sicilije je pri 31 letih izvedel, da je bil kot otrok nevede izpostavljen obredu posvetitve hudemu duhu, kar se je odražalo v večletnem telesnem in duhovnem trpljenju. Francescova obsedenost se je še posebej silovito kazala med letoma 2002 in 2007, nato pa je bil po posredovanju več sicilijanskih eksorcistov postopoma rešen obsedenosti.

Njegovo trpljenje se je začelo pri štirih letih, razlog zanj pa je izvedel mnogo let pozneje: mamina prijateljica Caterina, ki sta jo obiskala v Ameriki, je malega Francesca pod pretvezo, da mu bo razkazala veleblagovnico, odpeljala k črni maši in se na ta način zaradi osebne zamere maščevala Francescovi mami.

Po vrnitvi domov se je začelo njegovo zdravstveno stanje nenadoma zapletati. Večkrat je bil hospitaliziran zaradi bronhialne astme, pestile so ga bolečine v mečih, ponavljajoča se vnetja ušes, težave z zobmi in kožne alergije, bil je tesnoben in nemiren. Več let je vsaj dvakrat tedensko obiskal zdravnika.

Ženo Danielo, ki je bila za razliko od njega precej dejavna v domači župniji in pri salezijancih, je spoznal prek skupnega prijatelja. Ko ga je nekega dne povabila v cerkev, jo je zavrnil, saj je že takrat, kljub prejetim zakramentom, čutil odpor do vsega svetega.

Zaposlil se je v umetnostni galeriji svoje družine, ki jo z ženo vodita še danes. Nekega dne je mu je neka stranka začela govoriti o Mariji iz Medžugorja, kar ga je zelo pritegnilo. Njegovi pogovori z bližnjimi so se vrteli o Bogu, začel se je postiti, izpolnila se je njegova velika želja, da bi obiskal Medžugorje. Romanje se ga je močno dotaknilo, začel je redno moliti, pomagal zbirati sredstva za misijone in tudi sam organiziral romanja v Medžugorje.

Prvo leto po poroki sta bila z Danielo srečna zakonca. Ko sta se udeležila nekih duhovnih vaj, je prosil duhovnika, naj moli nad njim, kar je dobro vplivalo na njegovo telesno in duševno počutje. Toda postopoma so se v njem začeli odvijati vedno hujši notranji boji in hudi duh je vedno pogosteje prevzemal popoln nadzor nad njegovim telesom.

Domači, ki so ga redno spremljali k različnim duhovnikom in eksorcistom, da so molili nad njim, so bili pretreseni ob prizorih nečloveškega sovraštva, nepovezanega govorjenja, nenaravnega premikanja, tuljenja in živalskih zvokov, ki so vreli iz njega. Iztrganega iz svojega telesa se je čutil tudi sam. Ko ga je hudič obsedel, je izključil samo njegovo voljo, ne pa tudi njegovega uma in spomina. Pravi, da je živel neprisebne ure. "Nekaj se je gibalo v meni in povzročalo, da sem delal nesmiselne stvari. Pri jasni zavesti sem bil, medtem ko je nekdo v meni govoril in uporabljal moja usta."

Francescove obsedenosti so se stopnjevale, postajal je čedalje bolj nepredvidljiv, trenutkov, ko je bil dobro, pa je bilo vedno manj. "Težko je razložiti, toda navzlic vsemu trpljenju sem popolnoma zaupal, da nas Bog spremlja, da njegova roka ni daleč, ampak jo Bog drži nad našimi glavami."

Za ženo Danielo je bilo njegovo stanje čedalje bolj naporno in tudi sama je doživljala vzpone in padce. Francesco ji je predlagal umik iz zakona, a zanjo to nikoli ni bila opcija. Bila je njegov molitveni ščit in trdna opora.

Iskala je osebe in načine, ki bi ga osvobodili. Molila je kratke molitve, ko je bil neprišteven, ga škropila z blagoslovljeno vodo in v hišo klicala blagoslov in pomoč. Kot pravi sama, je moč črpala iz zakramenta svetega zakona, čeprav je bil na veliki preizkušnji. "Njegovo trpljenje mi je dajalo moč, da sem bila ob njem," pričuje Daniela. "Trpljenje, naj bo še tako boleče, je odskočna deska za boljše, lepše življenje. Danes lahko rečem, da sem po tej izkušnji boljša žena."

Razumela je, da lahko hudobca premaga samo z ljubeznijo, zato je vsakdanjik oblikovala s preprostimi dejanji, z veseljem in potrpežljivostjo. Tudi sama je trpela, sploh po izkušnji zunajmaternične nosečnosti in spoznanju, da verjetno nikoli ne bosta imela otrok.

Situacija je osiromašila njuno življenje na vseh področjih. Nehala sta zahajati ven in se družiti s prijatelji, številni so ju gledali z nejevero in brezbrižnostjo. "Večji del tistih, ki sva jim povedala resnico o tem, kar doživljava, nama in verjel."

V Francescovem zoperstavljanju hudiču je bilo zelo pomembno redno prejemanje evharistije, spovedi, pomagala mu je uporaba blagoslovljene vode, na pomoč je klical vojsko svetnikov, predvsem sv. patra Pija in Janeza Pavla II., pomagale so mu številne molitve žene, bližnjih in molitvene skupine. "Rožni venec je molitev, ki ubija hudiča."

Tudi v skrajnem trpljenju se je skušal zahvaljevati Jezusu. "Dobro sem razumel, da je edino orožje, ki ga imam na razpolago, molitev. To so razumeli tudi moji domači, ki so se brez oklevanja odločili, da bodo korenito spremenili svoje življenje."

V vseh teh letih je obiskal številne zdravnike, ki pa niso našli rešitve za njegovo stanje. Bil je trd oreh celo za eksorciste. "Eksorcizmi so prinašali temino na dan, toda potem se je vrnila luč." Deležen je bil številnih molitev osvoboditve in več kot 400 eksorcizmov, ko je bilo najhuje, tudi tri v enem dnevu.

Onkraj nezaznavnega upanja so ga obhajali dvomi, ali se bo sploh kaj spremenilo. "Vedela sva, da je obsedenost, pa če je to še tako nesmiselno in nerazumljivo, na skrivnosten način del Božjega načrta z najinim življenjem. In razumela sva, da je najin zdravnik le eden: Jezus Kristus." Ta ga je nazadnje odrešil in ga ozdravil tudi vseh telesnih bolezni.

29. decembra 2002 je pater Matteo La Grua dosegel, da je satan postopoma razodel resnico: v Francescu se je razbohotilo 27 hierarhično strukturiranih legij demonov, velike vojske zla, katere poveljnik je satan, obseda njegovo telo proti njegovi volji in delajo iz njegovega življenja pravi pekel.

"Ob položaju, kakršen je moj, ob srečanju z diabolično obsedenostjo, želim reči, imaš le dve možnosti. Ali veruješ in spremeniš vse svoje prepričanje, spremeniš življenje, ali pa se zapreš in od strahu pobegneš. Pobegniti pomeni ostati v svojem udobju in v miru svojih prepričanj. Ne pobegniti pa pomeni verovati. In verovanje povzroči spremembo življenja."

Francesco kot mesto dokončnega ozdravljenja svoje obsedenosti pripisuje duhovnim vajam Prenove v duhu v Riminiju. "Spet sem jaz sam, svoboden sem po zaslugi Jezusa Kristusa," pričuje danes in dodaja: "Najino pričevanje je zahvala Bogu."