Gregorja Ravnika ste na Aleteii že spoznali. Zdaj se vam predstavlja še na malce drugačen način, v rubriki Moške skrivnosti. Nekoč je bil najboljši zobozdravnik med glasbeniki in obratno. Danes je mladenič, ki ga kmalu čaka koncert v Cankarjevem domu, posvečen le glasbi. Vabljeni k branju!
Kako krmarite med vsemi prijetnimi in manj prijetnimi dolžnostmi vsakdanjika?
Poskušam najti tisto pravo ravnovesje. Glasba mi je v veselje, ampak prinese tudi ogromno obveznosti, ki si jih včasih niti ne predstavljaš. Tisto, kar je manj prijetno, poskušam vzeti kot nujen del poti. Najbolj pa mi pomaga stik z bližnjimi in krasno ekipo, ki je ob meni.
O moških krožijo številni stereotipi in miti. Katerega najbolj presegate, rušite?
Morda tega, da moški ne govorimo o svojih čustvih in doživljanjih določenih situacij. Jaz sem po naravi precej odprt in iskren – še posebej na odru. Seveda je vse lažje, če imaš ob sebi krasne ljudi, ki jim lahko zaupaš.
"Ne smeš kar pustiti tistega, v čemer si dober oz. v čemer bi lahko postal dober. Ni dobro popustiti ob prvi oviri oz. prvem slabem trenutku. Treba je vztrajati in delati," ste povedali pred časom v intervjuju za naš portal. Ob katerih priložnostih v življenju ste te besede tudi že sami konkretno izkusili?
Vsekakor pri odločitvi, da zapustim varno službo v ordinaciji in se v celoti posvetim glasbi. Ni bilo lahko, ker je na trenutke to pomenilo negotovost. A če si ne bi upal narediti tega koraka, bi si zagotovo očital in se spraševal, kako bi lahko bilo drugače. Vztrajnost se vedno obrestuje.
Kateri od številnih koncertov in nastopov vam je še posebej ostal v spominu?
Zagotovo zmagovalni nastop na festivalu Melodije morja in sonca, ki mi je nekako odprl pot v ta svet in mi dal motivacijo, da sem si upal izbrati glasbeno pot.
Zelo posebni pa so prav vsi koncerti, ki jih imamo z mojim bendom po celotni Sloveniji – najverjetneje pa je eden lepših tudi lanski veliki koncert, moj prvi veliki samostojni, v Poletnem gledališču Studenec.
Prosim, podelite z našimi bralci nekaj zanimivih in zabavnih anekdot.
Včasih znajo biti razne dogodivščine kar stresne, ko se ti zgodijo – se jih pa z nasmehom potem spominjaš za nazaj. Ena zanimiva se je zgodila lani na gala koncertu, kjer je bilo v programu več nastopajočih. Dan prej smo imeli generalko in smo se pogovarjali, da se vidimo naslednji dan in kako se vsi že zelo veselimo.
Jaz pa sem čisto narobe razumel uro prihoda na lokacijo. Na dan dogodka me je organizator poklical in rekel: "Ja kje si? Čez 10 minut si na vrsti na odru!" V tistem trenutku se mi je svet ustavil in sem najprej mislil, da me hoče kdo povleči za nos. Kar se da hitro sem pridrvel na kraj koncerta – mojo točko so bili primorani prestaviti na konec večera. Od takrat stokrat preverim, kdaj moram priti na vsak dogodek. :)
Še pred nekaj leti ste bili razpeti med dvema službama. Kaj je naposled prevladalo pri odločitvi, da se posvetite samo glasbi – kaj vam daje?
Glasba je tista prva ljubezen, ki je vedno prevladovala v mojem življenju – drugačen stik z ljudmi, svoboda izražanja in oder, kjer se res počutim doma. Ordinacijo sicer pogrešam, saj sem izredno užival v delu in krasni ekipi, s katero sem sodeloval. Glasba pa je nekako prevladala, saj mislim, da se moraš včasih posvetiti samo eni stvari, da lahko v tisti zares zažariš.
Ali iz ordinacijskega poklica pogrešate še kaj drugega? 😉
Najbolj svoje sodelavce, pa seveda paciente, ki ti, podobno kot zdaj poslušalci in obiskovalci koncertov, prirastejo k srcu.
Vaši koncerti so velik poklon slovenski glasbi. Zakaj kot pevec vztrajate pri ustvarjanju glasbe v slovenščini?
Ker je to moj jezik, moja identiteta – včasih se tega premalo zavedamo. Lahko pojem v tujem jeziku (včasih je lahko ta tudi bolj speven), ampak čustva pridejo bolj do izraza v maternem jeziku in so zares najbolj pristna. Slovenska glasba si zasluži, da jo negujemo in predstavljamo v najlepši luči.
Kateri je vaš najljubši konjiček in zakaj?
V času epidemije korone sem odkril nov hobi – družabne igre. :) Od tistih manj zapletenih do strateških. Ko imam le kaj prostega časa, se z veseljem dobim z družbo in se potopim v nek drug svet, kjer nekoliko pozabimo na druge obveznosti.
Tri stvari, ki jih po vašem mnenju na tem svetu najbolj primanjkuje, in zakaj.
Iskrenosti, potrpežljivosti in empatije. Če bi jih bilo več, bi bilo manj konfliktov in več sodelovanja.
Kateri dogodek, preizkušnja v življenju sta vam dala najbolj misliti?
Morda trenutki, ko sem bil postavljen pred težke odločitve. Take prelomnice te naučijo, da življenje ni ravna pot, ampak polna ovinkov in ovir. Naučiti se moraš poslušati sebe, predvsem pa vztrajati na eni poti in pri enem cilju.
