Borbena. Neustrašna. Vztrajna. Sami pridevniki z veliko začetnico. To je nedvomno pravi opis nekdanje atletinje Alenke Bikar. Pred petimi leti je ohromela. In z veliko mero vztrajnosti, bojevitosti ter odločnosti zopet shodila. Človek ob takšni zgodbi ostane brez besed. Alenki se to ne zgodi, saj ji – malo za šalo, malo zares – besed ne zmanjka. Prav gotovo jih pridoma porabi 20.000 na dan, kolikor znaša žensko povprečje. Prisluhnimo simpatični in zgovorni sogovornici.
Ste bili tudi kot deklica pogumni in borbeni ali ste te lastnosti pridobili v športu? Se jih sploh da pridobiti, če je človek po naravi popolnoma drugačen?
Mislim, da ima človek ta značaj že v sebi. Že kot otrok sem bila takšna, plezala sem po drevesih, skakala čez potoke, z blokovskimi vrhniškimi otroki smo se veliko družili zunaj. Do neke mere se da z določenimi športi malce pridobiti na borbenosti, a v osnovi moraš to imeti v sebi.
Na svoji športni poti ste morali dostikrat narediti pregled vaših prednosti in slabosti. Katera pa je vaša lastnost, ki se ne navezuje na šport, in vam ni najbolj všeč? Jo enostavno sprejmete ali se potrudite, da bi jo spremenili?
Med treningi atletike se je vedno našlo nekaj, v čemer sem bila slaba. Imela sem zelo frekvenčni tek in dobro reakcijo s štarta. Nisem pa bila tako močna kot druge tekmovalke. V delu med 20 in 40 metri, čemur se reče štartni pospešek, sem največ izgubljala. Trudila sem se, da bi na tem delu naredila največ, natančno sem poslušala trenerja Jureta Kastelica in poskusila z več moči.
Kako pa je z osebnostnimi lastnostmi?
Če bi vprašali mojega moža, bi vam odvrnil, da je edino atletika tista, ki mi je bila najpomembnejša in zaradi katere sem se odpovedala marsičemu ter vložila maksimalne moči. Z možem sva skupaj od mojega 16. in njegovega 18. leta, tako da me res dobro pozna. Verjetno bi mož dodal še, da sem se tam maksimalno potrudila, drugo pa sem naredila po svojem značaju – kakor mi je ustrezalo. To kar malce drži.
Katera je bila najboljša plat vašega uspeha v časih, ko ste za tek na 200 metrov potrebovali dobrih 22 sekund, in katera je bila malo manj dobra, takšna, ki je navdušeni navijači nismo videli?
Všeč mi je bila družba, zato sem vedno uživala na treningih. Trenirala sem v raznoliki skupini. Še danes mladim trenerjem polagam na srce, naj ne ločujejo otrok na spol in starost, saj je dobro, da je skupina mešana. Uživala sem tudi na potovanjih na priprave in tekmovanja. Trener je znal izkoristiti prijetno s koristnim in nam kljub težkim treningom vedno razkazal kakšno zanimivo stvar.
Slaba plat športa so poškodbe in trenutki, ko ti ne gre najbolje. Ko se atlet poškoduje – in stvari se do danes niso spremenile – potrebuje takojšnjo diagnozo, rehabilitacijo, zdravljenje, prilagojene treninge. To je še vedno neorganizirano in prepuščeno posameznikom. Hvaležna pa sem, da je v času moje športne kariere z nami delala odlična maserka Olgica, ki je bila oseba, na katero smo se lahko nemudoma obrnili.
Nam zaupate kakšno anekdoto, povezano s športnim udejstvovanjem?
Bili smo na karibskem otoku Martinik na pripravah. Proti večeru smo trenirali na peščeni plaži. Prišla sem do drevesa, pod katerim so ležali sadeži. Povohala sem enega izmed njih, čudovito je dišal, prav tako kot gvajana, ki smo jo stisnjeno v sok vsako jutro uživali za zajtrk. K meni je prišla prijateljica in komentirala slastni vonj sadeža. Ugriznili sva vanj in nemudoma začutili grenkobo ter pljunili stran. Ona je zaužila malce več kot jaz.
Na to sva pozabili, a čez petnajst minut sva se spogledali, saj naju je grlo močno peklo. Le kaj je to? Trenerja sva vprašali, za kaj gre. Skupaj smo stekli k drevesu in opazili, da je bila po celotnem deblu nalepljena slika lobanje. Šli sva do nekega domačina in ta je odkimaval z odločnim ne, ne, ne. Prijateljica si je v usta porinila prst, da bi bruhala, a ji ni uspelo. Jaz pa sem šla v trgovino kupit kruh, da bi ublažila učinek strupa.
Danes se temu smejim, a lahko bi bilo huje. Čez tri dni smo imeli treninge na drugi plaži in tam sem prišla do drevesa z zelo podobnim sadežem. Že sem ga hotela utrgati, a sem si premislila, saj me je pretekla izkušnja izučila.
Leta 2020 ste izvedeli, da vas je doletela avtoimuna bolezen neuromyelitis optica. Ohromeli ste. Marsikdo bi dejal: to je to, groza, nikoli več ne bom hodil, ampak vi ste se s seboj pogovarjali drugače. Kako?
O bolezni nisem brala na spletu, temveč sem poslušala zdravnike, prav tako kot svojega trenerja, ter verjela, da mi bodo maksimalno pomagali. Med časom v bolnišnici nisem razmišljala o tem, da bi bilo lahko kaj narobe. Mož pa je o bolezni začel brskati po spletu in ko je prebral, da lahko človek zaradi nje ohromi do srca in umre, je takoj nehal z branjem. Ni mi povedal o tem, a prebrano ga je pretreslo. Šele pozneje sva se pogovarjala o tem.
Moram priznati, da je nevednost skorajda boljša izbira. Verjela sem v to, da bom zopet začela hoditi. Strokovnjaki so mi dejali, da bomo začeli počasi, a nisem se strinjala s počasnim tempom. Fizioterapijo sem opravljala dvakrat dnevno in se popoldan sprehajala po hodnikih. Tudi doma sem skušala priti na noge. Res je, da so mi veliko pomagali v bolnišnici in na URI Soča, a ogromno sem naredila tudi sama. To, da danes hodim, je morda zasluga moje vztrajnosti in športnega duha v meni. Nekaj pa je pripomogla tudi moja nevednost o tem, za kako hudo bolezen v resnici gre.
Kako se bolezen kaže zdaj?
Navzven se morda niti ne opazi, ljudje povedo, da sem videti popolnoma v redu. A magnetna resonanca kaže, da je ves tisti del hrbtenjače atrofiran, kar pomeni, da se ponovni zagon ne sme ponoviti. Pred slednjim me ščitijo biološka in druga zdravila. Okvarjeno imam periferno živčevje okrog popka, zato hodim tudi v Bolnišnico dr. Petra Držaja na terapije, ki mi lajšajo bolečine. Hvala Bogu za zdravila, saj brez njih ne bi zmogla. Nekako se učim živeti z vsem tem.
Športno gledano ste usmerjeni v tek na kratke proge, v zakonu z Marjanom pa ciljate dlje. V čem ste se morali konkretno potruditi, da vajin odnos še vedno cveti?
Sem zelo zvesta oseba in zveza mi je sveta. Seveda se morava oba z Marjanom truditi, da jo vzdržujeva. Ne morem reči, da je bilo vedno vse popolno, bili so vzponi in padci, a očitno sva se dobro ujela in decembra bo 35 let, odkar sva skupaj. Ta številka se zdi danes skorajda nemogoča.
V najinem življenju sva doživela velike izzive, a Marjan je bil vsa ta leta moje kariere zelo potrpežljiv, čakal me je, spodbujal in spremljal. Skupaj sva se prebila skozi vse, tudi bolezen. Našla sva se tudi po značajski plati, saj sva človeka, ki znava vztrajati in ne obupava takoj. Če kaj ni šlo, sva poskušala to reševati na raznolike načine. Morda bi bilo potrebnih le malce več pogovorov. Sama sem na tem področju malo bolj zadržana. A glede na to, da sva še vedno skupaj, najin odnos očitno deluje.
Imate osemnajstletnico Piko in petnajstletnega Matica, ki sta športno nadarjena. Katere vrednote jima skušate privzgojiti?
Oba sta samosvoja, vsak s svojim značajem. Pika ima zares močan karakter, je vztrajna in ima močno voljo, kar je v športu in v življenju nasploh precej koristno. Pomembno je, da v družbi nisi "kimavec" in da stojiš za svojimi načeli. Pika je zares velika pravičnica. To je njen plus, ki je lahko po drugi strani v današnjem času velik minus. Večkrat slišimo, da je pri določenih zadevah bolje ostati tiho.
Matic je zelo empatičen otrok, ki pri stvareh potrebuje več spodbude, saj ni toliko samoiniciativen – a ko se nečesa loti, to tudi naredi.
Oba otroka sta poštena. Včasih se sprašujem, ali je dobro, da otroka učim teh vrednot, saj opažam, da so v svetu bolj uspešni tisti, ki teh vrednot nimajo. A konec koncev sem vendarle mnenja, da je na dolgi rok bolje, da otroka ohranjata določene vrednote. Hja, v današnjem svetu je to težko, ni kaj.
