Razmišljanje bralke:
Mož vsak teden obiskuje svojo mamo na kosilu in jo redno vključuje v naše skupne dopuste. Kadar izrazim, da se mi to zdi nekoliko nenavadno, me obtoži ljubosumja ali nespoštovanja do starejših. Težava je v tem, da ne opazi, da ga mama pogosto izkorišča. Če se ne odzove na vsak njen klic ali prošnjo, ga preplavijo občutki krivde in postane napet. Ob tem pa je njegova mama še vedno zelo vitalna in bi veliko stvari lahko opravila sama. Včasih se mi zdi, da si celo namerno izmišlja razloge, da bi ga pritegnila k sebi. Celotna dinamika se mi zdi precej nezdrava.
žena
Odgovarjata Drago in Sara Jerebic, zakonska in družinska terapevta:
V nekaterih družinah sin nikoli zares ne odraste, vsaj ne psihološko. Čeprav je na zunaj samostojen, v notranjosti ostaja ujet v nevidno čustveno vez z mamo, ki mu onemogoča, da bi oblikoval zrelo zakonsko zvezo. Gre za pojav, ki mu strokovnjaki pravijo nerazmejena navezanost.
V takšni dinamiki mama sina ne more ali ne zna spustiti iz svojega čustvenega primeža. On pa pogosto nezavedno njene potrebe postavlja pred potrebe žene in skupnega odnosa. Za ženo je to izjemno boleče. Počuti se odveč, kot tretje kolo, kot da tekmuje z mamo za sinovo pozornost. Vsaka njena želja po skupnem času, intimi ali zasebnosti lahko v njem sproži občutek krivde, v mami pa strah pred zapuščenostjo.
Včasih mama ne prenese sinove samostojnosti. Zato si izmišljuje bolezni, se pretirano žrtvuje ali manipulira s solzami, dramatičnimi izjavami in moralnimi pritiski.
Za tovrstno vedenje se pogosto skrivajo globlje bolečine. Mama je lahko čustveno osamljena, brez ali ob čustveno odsotnem možu, morda celo brez prave izkušnje varne navezanosti s svojim očetom. Sin tako nehote postane njen čustveni partner, nadomestek za tisto, česar sama ni nikoli prejela. Hkrati pa je vloga matere postala njen temelj identitete, in če sin "odide", izgubi občutek smisla, ker obstaja zgolj kot mama.
Zrel odnos med materjo in odraslim sinom temelji na bližini, ki spoštuje meje. Mama lahko ostaja opora, ko jo sin potrebuje, nikakor pa ne dirigentka njegovega življenja. Sin naj jo spoštuje, obenem pa naj postavi ženo in lastno družino v središče.
Sprememba je mogoča šele, ko bo sin dobil uvid v to dinamiko in se čustveno razmejil od mame. Namreč, dokler je še vedno čustveno "poročen" s svojo mamo, ne more zares živeti še enega zakona – z ženo.
