Bogoslovec Mark Anton Ramšak iz Kaplje vasi v Spodnji Savinjski dolini je letos končal študij tretjega letnika Teološke fakultete. Njegova želja je bila, da bi čas formacije v Bogoslovnem semenišču obogatil z dodatnim letom. In kakšno bo to leto? Gre za leto pastoralne prakse, ki pa bo potekala na Madagaskarju, pod mentorstvom slovenskega duhovnika Janeza Krmelja, ki vodi misijon Ampitafa na skrajnem jugovzhodnem delu otoka.
23-letni Mark Anton se na afriško celino podaja skupaj z drugimi prostovoljci, med njimi so mladi, ki so del programa POTA. Na svoje poslanstvo se je pripravljal s pomočjo Misijonskega središča Slovenije. Tik pred odhodom je v pogovoru za spletno Družino dejal, da se veseli novega izziva, obenem pa priznava: "Nekaj strahu mi je zlasti v zadnjih dneh pred odhodom vsilila misel, da nisem zmožen za to poslanstvo, ki je pred mano." Kljub temu poln Božjega (za)upanja zre v prihodnjih deset mesecev.
Mark Anton, zakaj na Madagaskar?
Formacija v Bogoslovnem semenišču v Ljubljani traja v najosnovnejši obliki sedem let, od vstopa v propedevtični letnik do mašniškega posvečenja. Jaz sem izrazil željo, da bi ta čas vzgoje obogatil z dodatnim letom, med katerim bi v sebi poglobil zavest, da niso reči odvisne le od mene, od mojih zmožnosti in prizadevanj, temveč da Bog drži vse stvari v svojih rokah. Da bi okrepil zaupanje v Boga in tako zmogel živeti bolj odrešeno, bolj svobodno, da bi lažje sprejemal svojo omejenost in lažje spuščal kakšno stvar iz svojih rok.
Ko sem izrazil to željo rektorju Bogoslovnega semenišča Martinu Zlobku, me je vprašal, ali imam kakšen konkreten predlog, kaj bi potem počel v tem letu. Povedal sem mu, da mi ni tako pomembno, kaj bi počel v tem letu in kje bi bil, pač pa mi je pomembnejša ta rast, ki jo želim doseči.
Konkretna odločitev za odhod v misijon k misijonarju Janezu Krmelju je torej dozorela v pogovoru in razločevanju z rektorjem Martinom Zlobkom in mojim ordinarijem škofom Maksimilijanom Matjažem. Hvaležen sem, da sem bil zares slišan in da mi je takšno preživljanje 5. leta moje duhovniške formacije omogočeno ter podprto z njune strani.
Tudi sicer je pri določanju daljših pastoralnih praks za bogoslovce ključno, kdo bo mentor. Ob kom bogoslovec raste, od koga se uči. Skupaj z mentorjem molimo, obhajamo zakramente, se pogovarjamo, mu pomagamo, kolikor lahko. Tako je bilo tudi za odločitev o moji desetmesečni pastoralni praksi pomembno, da bo moj mentor slovenski misijonar Janez Krmelj.
Uspela sva se v živo srečati in spoznati, ko je bil letos v Sloveniji, z njim ohranjam stik tudi zdaj, ko je na Madagaskarju. Veseli me, da me je sprejel s takšno odprtostjo in da bom lahko rasel ob njegovem zgledu. Misijonarje že samo okolje spodbuja, da radikalno pustijo vse in gredo oznanjat evangelij, brez posebnih ugodnosti ali olajševalnih okoliščin. Še posebej, če so prvi, ki oznanjajo na področju, kjer jim krščanstvo še ni znano.
Seveda je za vsakogar največji izziv biti pričevalec tam, kjer ga Bog kliče in postavlja, da naj pričuje, tudi če je to le lastna družina, delovno mesto, na ulici ..., vendar sem hvaležen, da bom deležen tudi takšnega pričevanja.
Kako so vašo odločitev za odhod na Madagaskar sprejeli vaši domači?
Vsaka oseba se seveda odzove na svoj način. V splošnem bi lahko rekel, da je bila novica o mojem odhodu v misijon za domače nekako skrb vzbujajoča. Tudi mene je sprva prestrašila, saj sem se bal, da ne bo primerno poskrbljeno za osnovne življenjske pogoje (pitna voda in dovolj hrane).
Vendar sem po pričevanjih teh, ki so že bili pri Janezu Krmelju v misijonu Ampitafa in po pogovoru z Janezom Krmeljem spoznal, da se mi glede teh reči ni treba bati, da je poskrbljeno zanje.
Še ena skrb, ki se je pojavila pri domačih, je bilo vprašanje, ali bomo sploh lahko ohranjali stik v mojem času v misijonu, vendar sem tudi glede tega spoznal, da so v Ampitafi veliko boljše možnosti za komunikacijo s svetom, kot bi jih sicer pričakoval sredi divjine na Madagaskarju.
Že poznate svoje zadolžitve oziroma naloge?
Glede svojega delovanja na misijonu se bom točneje dogovoril z misijonarjem Janezom Krmeljem, ko bom pri njem. Razpoložljiv bom s svojimi zmožnostmi za vse, kjer se bo prepoznala potreba in bom lahko pomagal. Konkretnejša stvar, za katero sem se že pripravljal, je upravljanje rovokopača.
Janez me je namreč spodbudil, naj usvojim to znanje, saj bom lahko v misijonu pomagal tudi z upravljanjem tega stroja. Sicer pa si predstavljam, da bom spremljal Janeza pri njegovem pastoralnem (obhajanje zakramentov, obiskovanje bolnikov, verouk ...) in upravnem delu, saj je v misijonu odgovoren za vse.
Česa se najbolj veselite in ali imate kakšne strahove?
Veselim se prepoznavanja tega, kako Bog deluje med temi osebami na drugem koncu sveta. Veselim se bolj naravnega ritma življenja, ki ga prinašata divjina in prvinskost v misijonu. In tudi potenciala, ki ga ima to leto, da "me pregnete," da bi res lahko bil bolj prosojen za Boga po njem. Hkrati pa je nekaj strahu, ker se zna ta rast odvijati prek bolečine in stisk, ki jih bom deležen.
Nekaj strahu mi je zlasti v teh zadnjih dneh pred odhodom vsilila misel, da nisem zmožen za to poslanstvo, ki je pred mano. Vendar je tu v neki meri na delu le hudi duh, skušnjavec, in je to le priložnost za utrjevanje zaupanja v Boga. Povsem pripravljen tako ne morem biti, v smislu, da bi se obvladoval, ampak v tem primeru bi tudi zgrešil svoj namen za to leto, če bi bilo vse le v mojih rokah.
Kaj si obetate v tem času, ko boste v misijonu?
Poleg rasti v zaupanju v Gospoda, ki je bil moj temeljni namen za to leto, bi rad v misijonu spoznal, kaj je v resnici pomoč in napredek za osebe v manj razvitih delih sveta. Ob mojem odhodu v misijon mi je kdo tudi zadal pošteno kritično vprašanje, ali ima pošiljanje sredstev in oseb v, za naše predstave manj razvite dele sveta, sploh kakšen smisel?
Ali jim ne bi raje samo pustili živeti načina življenja, ki so ga že tako dolgo vajeni, saj jim nič ne manjka, ko pa niti ne poznajo drugega, in kaj bo, ko bodo misijonarji umrli. Gre za resne pomisleke, katerih odgovor prepoznavam v veri in po veri. Ampak zaenkrat le v teoriji, na Madagaskarju pa si želim, da bi lahko to prepoznaval v konkretnosti.
Zadnji mesec pred odhodom ste izkoristili za obisk župnij, kjer ste predstavljali misijon Ampitafa in povabili k darovanju za misijon? Kakšen je bil odziv vernikov?
V zadnjem mesecu pred odhodom sem obiske svetih maš med vikendi namenjal obiskovanju župnij, s katerimi sem povezan in so mi blizu. Res sem hvaležen in vesel za gostoljubje in radodarnost, ki sem ju bil deležen s strani duhovnikov in župljanov. Poleg vesti o svojem odhodu sem se občestvom priporočil v molitev, jih spodbudil k molitvi za naše misijonarje, za lokalno Cerkev na Madagaskarju in k darovanju sredstev za misijon Ampitafa.
Do sedaj sem zbral 15.695 evrov in se dobrotnikom zahvaljujem v svojem imenu in imenu teh, ki bodo darov deležni. Hvaležen sem tudi vsem, ki me že podpirate z molitvijo in se trudim povračati tudi z lastno molitvijo. Bog povrni in nas vse blagoslovi.
Pogovor je bil najprej objavljen na druzina.si.
