Pomagajte nam nadaljevati naše poslanstvo - še naprej bi radi na splet prinašali Lepo, Dobro, Resnično. Hvala za vaš dar.
Vprašanje bralke:
V veroizpovedih vedno bolj pogrešam (še posebno v času prvih sv. obhajil) "verujem v Jezusovo evharistično navzočnost" oz. nekaj v tem smislu. Ali ni ta vera za katoličane pomembna in zakaj tega v veroizpovedih ne izrečemo? Hvala za odgovor.
Irena
Odgovarja upokojeni mariborski nadškof msgr. dr. Marjan Turnšek:
Vprašanje, zakaj najstarejši in najpomembnejši obrazci veroizpovedi ne vključujejo tudi izpovedovanja vere v skrivnost evharistije, je zanimivo in smiselno, da si ga zastavimo. Odgovor je mogoče iskati v zgodovinskih dejstvih glede njihovega nastanka.
Najstarejše občestvene oblike veroizpovedi (npr. apostolska in nicejsko-carigrajska) izhajajo iz prvih stoletij krščanstva in so vezane na verske razprave in vprašanja, ki so bila takrat najbolj na "udaru". Na posameznih sinodah in nato na prvem (Niceja l. 325 – torej pred 1700 leti) in drugem vesoljnem cerkvenem zboru (Carigrad l. 381) se niso ukvarjali z vsemi verskimi vprašanji, marveč v tistem času največ z vprašanji glede Svete Trojice (odnosa med Božjimi osebami; najprej med Očetom in Sinom, nato še s Svetim Duhom in vprašanjem Cerkve in krsta), nato še o odnosu obeh narav v Jezusu Kristusu, učlovečenem Bogu. Kajti prav te verske resnice so bile ogrožene z raznimi krivimi nauki.
Ob sklepu takšnih zborovanj so po navadi ugotovitve strnili tudi v kratke, jasne formule, ki so imele obliko veroizpovedi. Imenovali so jih tudi "simboli", ker so se ob njih medsebojno prepoznavali pravoverni kristjani in se ločili od krivovercev.
Vprašanja evharistije in še mnoga druga so se pod vidikom nauka in razumevanja v veri bolj izpostavljala pozneje v zgodovini Cerkve. Kar seveda ne pomeni, da tudi o evharistiji niso pisali in govorili ves čas, saj najdemo zelo lepe in bogate zapise o tem svetem bogoslužju od najstarejših časov krščanstva naprej.
Vendar pa je zelo zgodaj prišlo do določila, da v koncilske in druge izjave cerkvenega učiteljstva pozneje nihče ne sme nič vstavljati; zato tudi v poznejših obdobjih niso posegali v ta besedila, ampak raje oblikovali nove samostojne izjave, veroizpovedi.
Vprašanje evharistije in njenega pravilnega razumevanja je postalo tema velikih evharističnih kontroverz po prelomu tisočletja, ko so se tudi teologi pričeli bolj sistematično ukvarjati s tem vprašanjem; s tem pa povzročili tudi kakšne dvomljive smeri razmišljanja.
Zaradi tega so o vprašanju zakramentov in še posebej evharistije razpravljali na četrtem lateranskem vesoljnem cerkvenem zboru (l. 1215). Zato ne preseneti, da v veroizpovedi, ki so jo sprejeli na njem, najdemo tudi izjavo o evharistiji: "Njegovo /Kristusovo/ telo in kri sta v oltarnem zakramentu resnično vsebovana pod podobama kruha in vina, potem ko se bistveno spremenita [transsubstantiatis], kruh v telo in vino v kri: da bi mi prejemali od njegovega, kar je on prejel od našega in da bi tako bila skrivnost edinosti [mysterium unitatis] dovršena. Ta zakrament more izvršiti samo duhovnik, ki je pravilno posvečen, v skladu z oblastjo ključev Cerkve, ki jih je Jezus Kristus sam podelil apostolom in njihovim naslednikom."
Prav gotovo pa najbolje izpovedujemo vero v evharistijo in resnično, stvarno in bistveno navzočnost poveličanega Jezusa Kristusa v njej z rednim in dejavnim obhajanjem svete maše.
Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 74, številka 29.
