Učitelj s posebnim poslanstvom: “Doseganje sreče, uspeha, razvoja je tek na dolge proge”

Milan Mandeljc je mož in oče treh otrok, ki se uči s poskušanjem in napakami. Pravi, da ga neskončno veseli družinsko življenje, zaljubljen je v naravo, potovanja, hribe, nabiranje gob, njegov ventil sprostitve pa predstavlja tudi pisanje proze in poezije. 

V zadnjem obdobju smo ga spoznali kot nosilca naziva Učitelj leta 2025. Milan, profesor angleščine na Gimnaziji in srednji šoli Rudolfa Maistra Kamnik, namreč navdušuje s svojo predanostjo poklicu, ustvarjalnostjo in odprtostjo za sodobne pristope.

V pedagoške vode se je podal pred 12 leti, izkušnje pa je pridobival že prej, saj je že od srednje šole poučeval v jezikovnih šolah. "Učenci me učijo, da je doseganje sreče, uspeha, razvoja tek na dolge proge, ob tem pa je treba delati zavzeto in brez pričakovanj, da se ti bo kdo klanjal," je prepričan.

Kako se znajdete v poklicu, v katerem še vedno – vsaj pri nekaterih predmetih – prevladujejo ženske?
Delam na šoli, kjer je med zaposlenimi tretjina moških. Zastopani smo pri skoraj vseh predmetih, med seboj se precej podpiramo. Če se z nekim kolegom dobro razumeš, najprej na profesionalni ravni in pozneje pri nekem druženju, spoznaš, da spol pravzaprav nima veliko vpliva. Sam imam tako med moškimi kot ženskami sodelavci pristne prijatelje, ne samo kolege.

Z vidika poučevanja pa je biti moški v tem poklicu večkrat prednost. Predvsem gre za to, da se v bolj težaških razredih moška energija bolje obnese. Zelo hitro ustavimo kakšne neprimerne stvari, ki jih poskušajo ženske reševati s svojo materinskostjo, čustveno zavzetostjo razumevanjem. Z disciplinskega vidika včasih prej deluje moški pristop. Ali je to stvar spola, moške energije, ne bi vedel, so pa vsekakor določene prednosti tako enega kot drugega spola.

Celokupno pa se mi zdi, da pri tistemu, ki je rojen za ta poklic in ga rad opravlja, spol ne predstavlja bistvene razlike.

Ste aktualni nosilec naziva Učitelj leta. Kakšne so za vas lastnosti dobrega učitelja?
Kot prvo bi izpostavil zavestno odločitev za učiteljski poklic. Ko se za nekaj odločiš s polnim srcem, si tudi pripravljen vzeti v zakup vse negativne lastnosti in stvari, ki ti mogoče niso toliko všeč. Učiteljstvo se namreč prikazuje samo na dva načina, bodisi kot zelo naporen poklic, ki ga danes nihče več ne želi opravljati (kar sicer ni res), in kot poslanstvo in poklicanost. Sam menim, da združuje oboje: je lep poklic, ampak hkrati poklic s svojimi napakami, težavami in zagonetkami kot vsak drug. Ob odločitvi za poklic učitelja pa moraš sprejeti tudi vlogo nekoga, ki vzgaja.

Kot drugo se mi zdi pomembna igrivost. Ne samo v otroškem smislu, ampak v tem, da uživaš v igri z novimi informacijami, z novimi generacijami, da si pripravljen kakšen neprijeten komentar, ki ga dijaki izrečejo, sprejeti s smehom in se odzvati s humorjem. Učim v srednji šoli in to so časi nerodnosti, hormonskih sprememb, ko humor tako meni kot dijakom zelo pomaga razbremeniti in razelektriti ozračje.

Kot tretje je pomembno, da si človek in ne sodiš na podlagi oblek, pirsinga sredi jezika, morda napačnega načina izražanja ali družbe, temveč mlademu človeku prisluhneš brez obsojanja.

Potem pridejo zraven še vse ostale veščine: da znaš govoriti jasno, dovolj počasi, da se trudiš biti aktualen. To so vsestranske stvari, ki so jih mladi pripravljeni odpuščati. Če si nečloveški, zamerljiv, tog in po možnosti še krivičen, tega pa učenci in dijaki ne odpuščajo.

"Humor je pomemben most do otrok," ste dejali v nekem intervjuju. Na kakšne načine razelektrite ozračje v razredu? Bi lahko delili kakšno nepozabno anekdoto?
Tako, da poskušam v dani situaciji besedo razbesediti in jo nadbesediti. Seveda za to rabiš malo bistrosti, hitrosti in doumljivosti. Dijaki v prvem letniku najprej rabijo nekaj časa, da sploh dojamejo, da se lahko tudi "prfoks" heca. Potem pa to postane kar nekakšen pingpong, ki pa seveda ne sme iti predaleč.

Anekdote so zelo situacijske in težko jih je podoživeti ali predstaviti na način, da bodo tudi smešne. So pa dijaki sposobni katero koli temo, ki jo delaš, obrniti na spolnost, posledično je v razredu ogromno režanja in hihitanja. Do tega, da jih na koncu vsakega šolskega leta prosim, naj me v anketi anonimno ocenijo in tako dajo povratno informacijo. Tako je neka dijakinja napisala: pri vas lahko vse dobro ocenim, edino privlačnosti pa ne morem. V resnici pa je pisalo pravičnost. 😊 Seveda je prišlo do nerodne situacije, ko sem dejal: svoje privlačnosti tudi jaz ne morem oceniti, je že zdavnaj mimo. 😊

Na kakšne načine pri dijakih vzbujate ustvarjalnost in kritičnost, jim dajete popotnico z prihodnost?
Lahko jim dam en košček vodil, ne morem pa jih v polnosti pripraviti na prihodnost. Z njimi se veliko pogovarjam o tem, da morajo snemati plašnice. Hoditi po svetu s plašnicami in z nekimi prepričanji, ki niso niti poglobljena, niti preverjena, niti niso niti stališča, ki bi bila osnovana na nekih izkušnjah in znanju, je zelo nevarno. Takoj se pred človeka s plašnicami postavi nekdo, ki ga vodi in uporablja za kakršen koli namen pač želi.

Prizadevam si tudi s tem, da jim kažem vrednote in jih poskušam tudi sam živeti. Če smo se nekaj dogovorili, pričakujem, da se tega držijo. Opažam namreč, da je besedni dogovor med dvema človekoma izgubil pomen. Vse mora biti napisano. Nihče več ne prevzema odgovornosti zato, ker je to prav. Smo v časih, ko papir diktira, kdo je za kaj odgovoren in kdo mora kaj nositi. V resnici bi morala biti to naša glava in naša pripadnost.

Z dijaki, predvsem s tretješolci, se veliko pogovarjam tudi o socialnih in družbenih problemih našega časa. Pogovarjamo se o novodobnem suženjstvu, drugačnih oblikah življenja, problemih zdravstva in podobno. Mladi radi govorijo o teh stvareh, zanimajo jih. Ne morem jim dati recepta za uspeh, lahko pa jim rečem: ko boste v težavah, pomislite na vsaj pet vidikov, preden se odločite. Ali bo to ostalo z njimi, ne vem.

Kako pripraviti otroke na prihodnost, razmišljam tudi kot oče treh otrok. Časi so taki, da zmagujejo ljudje, ki se na vrh prerivajo s komolci. Ampak jaz vem, da zavestno ne morem svojih otrok učiti: laži, kradi in druge tlači v nič, da boš uspel. Jih s tem ne delam opolnomočene? Mogoče, ampak zaradi tega bolj mirno spim.

Učiteljica je tudi vaša žena. Vam to predstavlja prednost ali je težje ločevati službeno in zasebno plat?
Zelo veliko plusov je: lahko se druživa tudi na konferencah, okoli sebe imava podobno "pleme". Edino učitelj razume resnične težave učitelja. Prav tako poleti nikoli nimava težav z varstvom.

Tudi ona je zelo predana svoji službi. Odkar jo poznam, ni govorila o nobenem drugem poklicu, čeprav je zraven še profesionalna pevka, kjer bi lahko služila veliko več denarja. Ampak odločitev je tista prva, ki te dela učitelja, in ona se je kljub plusom drugih možnosti odločila, da bo učiteljica.

Kako pa zagotovite mir in pozornost, sploh med mladimi, ki so v občutljivem obdobju odraščanja?
Zelo pomembna je konsistentnost v strogosti, predvsem v prvih letih. Če boš enkrat toleriral določeno vedenje, drugič pa ne, se razred razpusti. Če enkrat dovoliš, da se smejejo sošolcu, ki je naredil napako, in ga povozijo kot razred, ga bodo tudi ob naslednji priložnosti. Jasno zastavljene črte in mejniki so varnost tako za učitelja kot dijake.

In čeprav se mogoče zdi, da so na začetku profesorji, ki zahtevajo red, mir in disciplino znotraj določenih okvirjev manj prijazni, se pozneje izkaže, da imajo dijaki radi to, da vedo, do kod lahko gredo in znotraj česa se lahko gibajo. Treba je biti zvest svojim načelom in načinom, čeprav je kdaj tudi težko, sploh ko bi se v kakšni situaciji najraje smejal tudi sam.

Še težje je to v starševstvu, kjer je takšnih situacij na dnevni ravni še več. Starši, ki so zvesti svojim načelom, zelo garajo. Po možnosti potem slišijo, kakšno srečo imajo, da so njihovi otroci tako pridni. Že res, ampak v ozadju se skriva neskončno potrpežljivosti in doslednosti enega ali obeh staršev, da sta pripeljala otroka do točke, ko ve, pri čem je.

Kakšne izkušnje imate kot srednješolski profesor s starši?
V 90 odstotkih imam z njimi zelo lepe izkušnje. 10 odstotkov je tudi trpkih, ampak se v večini primerov izkaže, da gre za nesporazum, stisko na eni ali obeh straneh.

Predvsem pride do tega v situacijah, ko se morajo starši soočiti z idejo, da otrok morda ni tako uspešen, kot so si predstavljali. Ne znajo premostiti razlik med tistim, kar so mislili, da bo, in med tistim, kar je, zruši se jim idealna podoba njihovega otroka, ki so jo projicirali nanj, sprejeti morajo realnost. Namesto da bi reflekirali in delali na tem, je napad najboljša obramba. Na tej točki je vse odvisno od tega, koliko imamo pod nadzorom svoj ego. Če je učitelj dovolj moder, da opazi stisko, je situacija rešljiva. So pa tudi situacije, ki ostanejo v nekem statusu quo.

Zelo pomembno je, da tako starše kot otroke v osnovi dojemamo kot dobronamerne. Velika večina ničesar ne dela zanalašč, slabo ali škodljivo proti tebi kot učitelju.

Na splošno pa sam ne bi obupal. Če namreč obupam nad starši, obupam nad sabo, nad vsemi svojimi kolegi, ki so starši, tega pa si ne dovolim.

Se v vašem primeru idealna predstava učiteljskega poklica in bridki vsakdanjik kaj razlikujeta?
Niti ne. Toliko let sem že v učiteljskem poklicu, da sem določene stvari vzel kot del manj ljube realnosti poklica. Zame je to papirologija. Ampak ker vem, da je to treba vzeti celokupno, seveda delam tudi to. Še pred tem z ženo malo potarnava in tolaživa drug drugega. 😊

V bistvu me veliko bolj obremenjujejo stvari, ki se dogajajo zunaj nas in na katere nimamo vpliva. Blazno me boli dogajanje v Gazi, Sudanu, Ukrajini, sploh ker imamo na naši šoli mlade, ki so prišli iz Ukrajine. V vsakdanjem življenju se srečujem z njimi, vidim jih na naši šoli, ko ne vedo, ali so njihovi očetje še med živimi ali ne. To je zame nerazumljivo in ves čas razmišljam, kako bi bilo, če se bo vojna vihra kdaj obrnila proti nam. Čeprav je svet velik, je v vojni vihri zelo, zelo majhen.

S katerimi besedami bi opogumili mlade, ki vstopajo v novo šolsko leto?
Predvsem bi jim v tem šolskem letu privoščil kar največ raznolikih popotnic. Naj nabirajo spomine in se ne bojijo jutrišnjega dneva. Premalokrat se spomnimo, da nič v šolskem sistemu ni dokončnega in tragičnega. Če nekaj ne gre, si je treba upati poiskati pomoč.

In če letnik ne gre, če ena šola ni za vas, pojdite na lažji program. Eno leto, ena slaba ocena, en popravni izpit v življenju ne pomeni nič. In ne videti tragičnosti v stvareh, ki so mogoče neuspeh v danem trenutku, ker nas ta tragičnost potem zavira v vseh porah našega življenja. Je zgolj ena stvar, ki nam ni uspela.

Čuvajte se, ne zapadajte v mreže, iz katerih se ne morete rešiti, in povejte nam, ko boste v težavah. Mi vas poskušamo videti, ampak naše oči niso vsevidne. Pomagajte nam pomagati vam.