Avgusta 1992 sva si z ženo izmenjala prstana. 33 let pozneje ugotavljam, kaj sva tedaj še podarila drug drugemu: križ.
Najin križ je bil tistega dne majhen, z lahkoto sva ga nosila. Toda z leti je vztrajno rasel: z vsako težavo, vsakim prepirom, vsakim novim izzivom, vsakim grehom, vsakim neuspehom.
Danes, 33 let pozneje, to vidim jasneje kot kdaj koli prej: poročni prstan in križ zakonske zveze stopata z roko v roki. Enega brez drugega ne moremo imeti.
Če zdaj pomislim, so ta nauk najprej prejeli moji starši.
Spominjam se, da sem bil na faksu, kot zadnji od sorojencev, ki je zapustil dom, ko sem prejel zaskrbljujoč telefonski klic. Oče je spakiral svoje stvari in jih naložil v avto. Zadnje dejanje naših staršev kot para je bilo, da svojim otrokom sporočita: najinega zakona je konec.
Ampak v resnici to ni bilo njuno zadnje dejanje. Ko smo se ob naslednjih počitnicah vsi vrnili domov, se je izkazalo, da oče ni nikoli odšel: skupaj sta ostala še desetletja, vse dotlej, ko je oče skrbel za mamo, dokler ni umrla zaradi neizprosne bolezni živčevja.
Kaj se je zgodilo? Menda je bil oče že pripravljen, da odide, ko je v hiši počila vodovodna cev in poplavila naš pritlični dom. Mama in oče sta celo noč in nekaj naslednjih dni odpravljala to težavo. Nato je oče razpakiral avto in ostal.
Tisto noč sem prvič v življenju molil za zakon svojih staršev.
Bog se je na mojo molitev odzval tako, kot to pogosto stori: poslal je križ.
Večina izmed nas o zakonski zvezi sprva premišljuje kot o zatočišču pred življenjskimi viharji, kraju tolažbe in udobja v sovražnem svetu. Saj to tudi je – včasih. Prav tako smo nagnjeni k domnevi, da naj bi Jezus pomiril vsak vihar, ki nas doleti. In to tudi stori.
Pozabljamo pa, da Jezus kot gospodar viharjev ni zgolj tisti, ki jih pomirja: On jih tudi pošilja. Jobova knjiga opisuje, kako se to zgodi: Bog dopusti, da Joba doleti tragedija, in ko Job vpraša, zakaj, mu Bog spregovori – iz viharja.
Za nas velja enako. Zakonska zveza ni zatočišče, pač pa preizkušnja. Zakon nam pomaga z bolečino.
Tako delujejo vsi zakramenti.
Ena starejših pesmi skupine U2 gre takole: "Milost ustvarja lepoto iz grdih stvari." To bi lahko veljalo za zakramente.
Pomislite na vsakega od njih: Kristusova kri nas očiščuje v krstu; prebodeno Kristusovo telo nas hrani v evharistiji; naši grehi postanejo vrata, skozi katera Jezus pri spovedi vstopi v naša srca.
Zakrament zakona deluje na enak način, le da je trpeči Kristus navzoč v našem zakonu.
Soočamo se s številnimi grdimi stvarmi – z ducati "počenih vodovodnih cevi": s svojimi grehi drug proti drugemu in z grehi proti svojim otrokom; z njihovimi grehi drug proti drugemu in z njihovimi grehi proti nam; s svojimi slabimi odločitvami, ki spremenijo potek življenja naše družine; s telesnimi, duševnimi in duhovnimi boleznimi, ki nas ogrožajo od znotraj.
Milost zakramenta svetega zakona vse te grde stvari spremeni v nekaj lepega.
Na koncu našega zakonskega življenja bosta ostali le dve stvari: naš prstan in naš križ.
V delu Kristina Lavransova hči, trilogiji zgodovinskih romanov katoliške spreobrnjenke in Nobelove nagrajenke Sigrid Undset, bralci spremljajo smrt ženske, katere zakonsko življenje je bilo polno grdih stvari – napuha, jeze, greha in trpljenja.
Ko umre, sama, kot vdova, se zave, da nima več ničesar, razen križa in poročnega prstana. Ozre se v prstan in zajoče.
"Čutila je, kot da nikoli prej ni v celoti razumela, kaj pomeni: življenje, s katerim jo je poročil ta prstan, nad katerim se je pritoževala in godrnjala, se jezila in upirala. In vendar ga je tako ljubila, se ga veselila, tako v slabem kot v dobrem, da ni bilo niti enega dneva, ki bi ga hotela vrniti Bogu."
To sva se s soprogo April naučila po 33 letih zakona. Križ in poročni prstan stopata z roko v roki. In čeprav je bilo vmes tudi kaj grdega, je bilo vse lepo – kajti Jezusova ljubezen in odpuščanje ustvarjata lepoto iz grdih stvari.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
