"Ko sem izvedela za diagnozo, sem bila stara 38 let, imela sem majhnega sina. Po pogovoru s prijateljico sem se odločila, da se bom preizkušnje lotila s praktičnim pristopom. Obrisala sem si solze in se podala v boj. Motiviral me je sinček, ki je potreboval tako očeta kot mamo. Srečala sem zdravnike, ki so mi postavili diagnozo in me dobro zdravili. Prepričana sem, da svoje preživetje dolgujem Božji previdnosti," pripoveduje Poljakinja Jadwiga.
Kakšno pot preizkušnje ste prehodili?
Na onkološki kliniki v Bydgoszczu smo najprej opravili preiskave, biopsijo, dobila sem intenzivno kemoterapijo in nato radioterapijo. Ni bilo lahko; rak ni izginil tako hitro, kot smo pričakovali, in zdravljenje se je vleklo.
Včasih sva se zaman peljala 250 kilometrov daleč v bolnišnico. Zdravniki mi niso mogli dati kemoterapije, ker sem bila prešibka. Predpisali so mi le zdravila in vrnila sem se domov.
O čem ste razmišljali?
Razmišljala sem o boju, o zmagi. Seveda sem imela pomisleke, ali bom preživela. Tudi moja družina, njihova podpora me je gnala naprej. Poskušala sem razmišljati pozitivno. Vera mi je dajala veliko moči. Pomagalo mi je tudi védenje, da drugi molijo in da v ta namen molim tudi sama.
Ko je nastopila kriza, sem naletela na molitev: "Jezus, poskrbi za to" ali na besede svetega Janeza Pavla II.: "Kljub vsemu bo še vedno lepo. Le obuj udobne čevlje, saj imaš pred seboj celo življenje." Zame je bilo to znamenje od Boga: bori se in zmagala boš. Z Bogom je vse mogoče.
Za to je potrebnega veliko poguma.
V Svetem pismu je čudovita prilika: Jezus hodi po jezeru in reče: "Bodite pogumni! Jaz sem; ne bojte se!" Peter gre k njemu, a na neki točki se začne utapljati. In obdobje bolezni v našem življenju lahko primerjamo s to priliko: najhuje je, ko se začnemo bati tega, kar nas čaka, začnemo dvomiti itd. Ta tesnoba povzroči, da se "utapljamo", toda ko zaupamo Jezusu, ko verujemo in ne dvomimo, bomo hodili po vodi.
Nekoč sem med duhovnimi vajami posvetila svoje življenje Jezusu in tudi v času svoje bolezni sem mu zaupala. Še vedno mu zaupam.
Kaj je bil največji izziv?
Kombinacija vsakodnevne šibkosti in majhen otrok, ki me potrebuje. Nisem želela, da bi čutil mojo bolezen. V tem času sem tudi izkusila, kako sta me ljubezen in medsebojna skrb gnali naprej. Na božični večer sem končala zdravljenje in se lahko vrnila domov ter praznovala s svojimi najdražjimi.
Kaj ste se v tem času naučili o sebi?
Da sem odločna in da sem okrepila tudi svojo vero ter videla, koliko moči mi daje. Kar se tiče ženstvenosti in las – nisem si želela lasulje. Izgubo las sem sprejela z nasmehom, kot priložnost, da vidim, kako sem videti plešasta. Zame pričeska ni bila tako pomembna. Seveda vem, da so nekateri ljudje bolj občutljivi na to in jih razumem; to je velika sprememba tako za ženske kot za moške.
Je bolezen kaj spremenila vaš odnos z Bogom?
Nisem obupala, nisem mu očitala, sprijaznila sem se. Spominjam se situacije – nekoč sem bila sama doma in pela pesem "Pokaži mi, Gospod, svoj obraz. Naj slišim tvoj glas." Nenadoma se je zaslišal glasen pok. Šla sem v sobo in tam je padla na tla podoba usmiljenega Jezusa. Steklo se je razbilo, a podoba je ostala nepoškodovana. Spoznala sem, kaj sem pela, in zame je bil to odgovor na moj klic. In sporočilo "Jezus, vate zaupam" ostaja z mano še danes.
Ali še vedno vidite, kako Bog deluje v vašem vsakdanjem življenju?
Absolutno. Pred več kot enim letom, po bolezni, sem imela dolgo časa zamašeno uho, zdravila niso pomagala in nisem slišala. Bila sem pri maši, prejela sem obhajilo, molila in nenadoma ... sem spet slišala. To se je zgodilo takoj po prejemu evharistije. Vidim, da Bog deluje. In nam daje tisto, kar resnično potrebujemo. V to verjamem in to doživljam.
Kako so vaši bližnji doživljali vašo bolezen?
Moj mož, sin, družina, prijatelji in mnogi drugi so me podpirali, za kar sem hvaležna in se vsem zahvaljujem.
Včasih so me žalostili trenutki, ko je kdo v moji družini jokal, da je rak takojšnja smrt. Pa vendar so mnogi ozdravljeni in moramo imeti upanje. Želim si, da bi se miselnost ljudi spremenila, da bi obstajal nek okvir normalnosti pri tej bolezni.
Ko nekdo umre ali zboli, ljudje ne vedo, kaj storiti, kako spregovoriti. In nastane zid, izoliranost. In bolnik se mora pogovarjati o vsakdanjih težavah, ne pa nanj gledati le v smislu: ali je živ ali mrtev?
Kako bi opogumili ljudi, ki so pravkar prejeli diagnozo?
Ne berite o bolezni na spletu (tako mi je priporočil zdravnik in vesela sem, da sem ga poslušala – ko o tem berem sedaj, po zdravljenju, ne vem, ali bi s toliko strahu v glavi zmagala). Ne glejte na statistiko. Situacijo prepustite Bogu, zaupajte mu svoje življenje; tako je lažje.
Ne boste vsak dan pri močeh. Če imate kakšne interese, se jih lotite po svojih močeh. To obdobje vzemite kot nekakšen postanek v svojem življenju. Še eno poglavje z začetkom, sredino in koncem. In vsaka faza nas nekaj nauči, nam nekaj pokaže. In čeprav včasih ne vidimo smisla ali je težko, lahko pozneje prepoznamo, da nas je to obdobje nekaj naučilo.
Kako ste se spet spravili v formo?
Bila sem šibka, vendar sem poskušala telovaditi. Najprej sem začela na sobnem kolesu, ker se mi je vrtelo, nato pa sem hodila na sprehode z možem in sinom. Vse sem počela z majhnimi koraki. Vztrajala sem, poskušala še naprej, in sčasoma mi je uspelo hoditi vedno več. Verjamem, da je moje počutje zaradi tega bolje. Morda nisem več tako fit kot prej, ampak uživam v vsakem trenutku.
Kakšen nasvet bi dali možu, čigar žena je zbolela?
Vsekakor bi ji moral biti v oporo. Gre za njegovo prisotnost, ne nujno za to, da ji nenehno govori, da bo vse v redu. Kajti če se bo stanje poslabšalo, kaj potem? Pomembneje je, da žena od moža sliši: "Tukaj sem zate, to bova prebrodila skupaj. Ne glede na to, ali je težko ali dobro, sem tukaj zate, imaš mojo podporo. Lahko se počutiš varno. Zmogla bova; nisi sama." Zapomnite si tudi, kaj pravijo zdravniki: pozitiven odnos je polovica bitke. Ne obupajte, borite se. Vem, da so težki časi in da ni lahko.
Komu in za kaj ste hvaležni?
Mojemu možu in sinu, moji družini in mnogim drugim za njihovo prisotnost, molitveno podporo, prijazne besede, objeme in vso pomoč, ki sem jo prejela. Mojim najdražjim in prijateljem, ker so bili ob meni. V teh težkih trenutkih so mi dali spodbudo in moč za boj. Njihova prisotnost mi je dala občutek, da je skupaj lažje prebroditi to.
Hvaležna sem Bogu za vsak trenutek svojega življenja, za vse milosti, za to, da sem živa, za svojo družino, da smo skupaj, da smo vse skupaj premagali. Vsak dan posebej sem srečna. Danes vem, da se nikoli ne smeš predati, četudi ti dajo dva odstotka ali nič odstotkov možnosti. Zaupati in verjeti moraš v Boga. Če mi je usojeno živeti, mi bo uspelo in zmagali bomo. Če me čaka smrt, pa ne glede na vse zaupam Bogu: zgodi se Tvoja volja.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie.
