Kreposti, ki nam bodo pomagale v polnosti zaživeti s Svetim Duhom

Pater Philippe je poudaril, da gre za najpomembnejše vprašanje v našem življenju, ker Svetega Duha potrebujemo. Jezus pravi: "Brez mene ne morete ničesar storiti." Sveti Duh je tisti, ki nas osvobaja, nas utrjuje v prepričanju, da smo Božji otroci, nas očiščuje in navdihuje.

"Če milost Božjega duha ne deluje v našem življenju, se lahko zelo trudimo, pa ne bo prave rodovitnosti. Najprej moramo uporabiti vse svoje človeške zmožnosti, a obenem ohranjati zavedanje, da je za nas pomembna milost Svetega Duha. Včasih se nam zdi, da bomo dobri kristjani, ko bomo vse naredili prav, a zelo moramo biti pozorni na to, ali se pri tem zanašamo le na lastne sposobnosti. Pomemben vidik krščanskega življenja je, da odkrijemo drže, ki nas odpirajo vodenju Svetega Duha, in jih prakticiramo," je dejal.

Navzočnost Svetega Duha je skrivnostna in jo včasih čutimo kot tolažbo ali moč, spet drugič kot nežnost in mir. Lahko nam pokaže tudi naše grehe. "Kot jadra, ki se odpirajo vetru, se moramo odpirati Svetemu Duhu," je povedal Philippe. Učiti se moramo drže sprejemanja – kot otrok lahko sprejmemo Očetovo zastonjsko ljubezen. V nadaljevanju povzemamo kreposti, kot jih je naštel pater Philippe:

Jezus v Lukovem evangeliju reče: "Prosite in se vam bo dalo, iščite in boste našli, trkajte in se vam bo odprlo," (Lk 11,9). To je Božja obljuba nam. V težavah moramo prositi in bomo prejeli pomoč. Bog bo dal Svetega Duha tistim, ki ga prosijo zanj. To mora postati del našega življenja, ko se soočamo s svojimi krhkostmi.

Za nekaj minut se ustavimo in vzpostavimo intimni dialog z Bogom. Ta tiha molitev nas odpre Božjemu usmiljenju in ljubezni. Za vsakega očeta je namreč najlepši trenutek tisti, ko se otrok vrže v njegovo naročje.

Ko je vse v redu, je enostavno zaupati, a včasih so stvari, ki jih živimo, težke in se naše zaupanje omaja. Ko smo v zaupanju, smo odprti, se pustimo voditi, sprejemamo. Boga ne razveseli naša popolnost, ampak zaupanje – to gane njegovo očetovsko srce.

Naše zaupanje se ne sme spreminjati glede na to, ali smo dobri ali grešimo, vedno potrebujemo skalo, na katero se lahko naslonimo, in ta skala je Bog.

Prvo Petrovo pismo pravi: "V medsebojnih odnosih se vsi oblecite v ponižnost, ker se Bog prevzetnim upira, ponižnim pa daje milost. Prepustite se močni Božji roki, da vas ob svojem času poviša."

Včasih imamo napačno predstavo in mislimo, da je ponižnost to, da o sebi slabo mislimo. V bistvu je to pravo nasprotje: je razočaran napuh, ko bi bil rad Superman, ampak nisem. Ponižnost je v tem, da sprejmem, da nisem Superman, ampak sem Božji otrok in se zavem, da je to dosti bolje. Kot človek sem majhen in ranljiv, a imam zaklad – Božjo ljubezen, česar mi nihče ne more vzeti.

Ponižnost pomeni, da se ne zanašam na svoj uspeh, ampak da vem, da vse sprejemam od Boga. Tudi dobro, ki ga storim, ne sme hraniti mojega ega. Božje darove sprejemam v ponižnosti in zahvaljevanju. Ponižnost pomeni tudi, da vedno ostanemo majhni in služimo bližnjim, zgled za to nam je postavil Jezus z umivanjem nog.

V Apostolskih delih beremo: "Bog daje Svetega Duha tistim, ki so mu poslušni." Bolj ko želim izpolnjevati Božjo voljo, več milosti mi podarja Bog.

Poslušnost ne pomeni nezrelosti ali pasivnosti, ampak odraslo, svobodno in odgovorno držo. Ima več oblik: poslušnost Božji besedi, poslušnost predstojnikom – posebej v Cerkvi, pa tudi medsebojna poslušnost v družini in skupnosti. To pomeni, da smo pozorni na potrebe drug drugega in pripravljeni služiti. Posebej dragocena je prav vzajemna poslušnost, ki krepi občestvo.

Še ena oblika poslušnosti je poslušnost življenju. Ne gre za pasivnost, temveč za držo vere, s katero sprejmemo vse, kar pride na našo pot. Lepe trenutke z hvaležnostjo, težke pa z zaupanjem.

Preteklost zaupajmo Božjemu usmiljenju, prihodnost izročimo Njegovi previdnosti, danes pa opravimo tisto, kar je potrebno. Včasih se je treba ozreti nazaj, da odpustimo ali prosimo odpuščanja. Prav tako je pomembno odgovorno načrtovanje prihodnosti. Toda nevarnost je, da obtičimo v preteklosti ali pa nas prihodnost preveč vznemirja. Če živimo sedanji trenutek, se srečamo z Božjo milostjo in prejmemo moč, ki jo potrebujemo za danes.

Gre za gibkost, fleksibilnost, svobodo. Da bi nas Sveti Duh lahko vodil, potrebujemo svobodo srca. Ovire so lahko pretirana navezanost na lastne ideje, načrte, predstave in navade. Kdor je notranje svoboden, zmore sprejeti, ko stvari ne gredo po njegovih zamislih. Če se načrti izpolnijo, se Bogu zahvali, če ne, pa zaupa v Božji načrt. Gibkost in pripravljenost spremeniti pot omogočata Svetemu Duhu, da deluje.

Hvaležnost pomeni, da znamo reči hvala Bogu in drug drugemu. Ta drža privlači Svetega Duha in nas odpira Njegovi navzočnosti. Karizmatična gibanja še posebej poudarjajo slavljenje in zahvaljevanje kot pot, po kateri pride Božja milost v naše življenje.

Sv. Terezija Deteta Jezusa je zapisala: "Kar najbolj pritegne milost Svetega Duha, je hvaležnost. Če se mu zahvalimo za nekaj dobrega, je ganjen in hitro doda še deset drugih darov." Hvaležnost torej odpira srce za nove in nove milosti.

Ni se vedno lahko zahvaljevati, saj življenje prinaša tudi težke preizkušnje. Toda prav takrat hvaležnost preprečuje, da bi se zaprli vase, v žalost ali grenkobo. Ko Bogu kljub težavam rečemo hvala, se odpremo Njegovi ljubezni in miru.

Vsako dejanje ljubezni – pa naj bo še tako majhno – pritegne Boga v naše življenje. Ljubezen do bližnjega je kot magnet, ki odpira prostor Svetemu Duhu, in pogosto se zgodi, da prav takrat, ko služimo drugemu, sami prejmemo ozdravljenje.

Marija je bila polna Svetega Duha. Če jo izberemo za svojo Mater, nas bo vodila bližje h Kristusu in odprla našo notranjost za delovanje Duha. Sv. Maksimilijan Kolbe, ki je dal življenje v Auschwitzu za sojetnika, je prav iz ljubezni do Marije črpal moč in polnost Duha.

Obnovimo svojo posvetitev Mariji, izročimo se ji in jo vzemimo k sebi. Ona je zares v polnosti živela vse zgoraj naštete kreposti. V težkih časih ostajamo polni upanja, če se zaupno naslonimo nanjo, saj nas bo vodila v občestvo s Svetim Duhom.

Prispevek je povzetek nagovora patra Jacquesa Philippa, ki ga je imel 14. 8. 2025 v Antonovem domu na Viču. Celotnemu posnetku predavanja lahko prisluhnete v spodnjem videu: