“Ljudje smo neskončna uganka in neizčrpen vir navdiha”

Katarina je prijetna sogovornica. Ob njeni mirni prezenci, lepo oblikovanih stavkih in premišljenih odgovorih so iskrive oči tiste, ki govorijo o bogati vsebini, ki se plete v njej. Pogovarjali sva se o njenem delu, odnosu do pisanja in o svetu, za katerega piše. Zaposlena je kot profesorica slovenščine, a ne za polni delovnik, saj je v pisateljevanju našla nekaj, čemur želi dati prostor, saj jo osrečuje. Vedno več časa si želi nameniti pisanju literature, saj verjame, da gre za dejavnost, ki zahteva celega človeka, veliko fokusa, energije in časa.

Kaj vas v vsakdanjem življenju najbolj navdihne – pogovori, potovanja, tišina?
Najbolj me navdihnejo odnosi na vseh ravneh. Pogovori, ljudje in vprašanja, ki se rodijo v medosebnih odnosih. Zdi se mi, da smo ljudje velika, neskončna uganka in neizčrpen vir navdiha. Če pozorno poslušamo, lahko povsod naletimo na zgodbe.

Seveda pridejo tudi obdobja, ko moram navdih malo poiskati. Takrat je na prvem mestu kakršnakoli oblika umetnosti, največkrat glasba, s katero sem kar malo zasvojena, pa filmi in seveda knjige. Nočem, da bi to zvenelo samovšečno, ampak navdihujem tudi samo sebe. To, da se vsako jutro zbudim in da vsak dan živim z vsem, kar sem, je neskončna skrivnost, vir radovednosti in navdiha ter posledično pisanja.

V svet literature ste vstopili s poezijo, s pesniško zbirko Negotovosti navkljub. Ste že od nekdaj čutili, da pesmi prebivajo v vas? Raje pišete poezijo ali prozo?
Od nekdaj sem vedela, da v meni živijo zgodbe in neke stvari sem lahko izrekla skozi poezijo, druge, v katerih sem videla zanimive like ali pa nenavadne dogodke, sem lažje izrazila v prozi. Res sem se tudi najprej predstavila kot pesnica, ampak poezije niti ne pišem skoraj nič več niti je ne pogrešam, še vedno pa jo rada poslušam in berem.

Želim si, da bi se udobno namestila v romanopisju, saj se mi zdi, da mi daljša forma zelo ustreza in da v tem najbolj uživam. Obenem si priznavam, da za več tipov literature skorajda nimam dovolj kreativne energije. Ne vem, ali bi se drugi avtorji strinjali, ampak po mojem mnenju je pisanje proze precej intelektualno in čustveno zahtevno delo, ki vpliva tudi na fizično utrujenost. Kadar sem v nekem pisateljskem zanosu, pozabim jesti, iti na stranišče, spati in to je po svoje kar utrujajoče. Zavedam se, da imam zelo omejene vire energije in odločila sem se, da ta kreativni fokus usmerjam v prozo.

Se kmalu obeta nov roman?
Ne še. Pišem počasi, kar je po eni strani vir stiske, ker se od pisatelja pričakuje neka določena produkcija, po drugi strani pa imam zaupanje v svoj tempo, ker verjamem, da stvari potrebujejo čas, da dozorijo. To potem daje globino delu, ki ga ustvarjaš. Navdihujejo me zgodbe pisateljev, ki so izdali svoje izjemno prodorne romane v velikih časovnih intervalih. Res se mi zdi pomembno, da se k pisanju vračam z zaupanjem, ker je že to, da poskušam, tudi če ne steče, velikokrat dovolj.

Je pa tak način pisanja povezan s tem, da v ozadju ni gmotne potrebe po ustvarjanju. Prav zato moja vizija vedno vključuje tudi službo, ker mi služba prinaša svobodo. Sicer imamo status "svobodnega umetnika", a jaz ne vem, če je v tem, da živiš od honorarja do honorarja, taka svoboda.

Vaše pisanje izraža ranljivost in rahločutnost. Je današnji svet (še) občutljiv? Zna ceniti izpoved mladega pesnika, pisatelja?
Mislim, da je naš svet v resnici precej grob, vsaj jaz ga doživljam tako. Veliko je nasilja in nepotrpežljivosti, zdi se mi, da mu manjka zelo veliko dobrote. Literatura lahko nagovarja in odpira rane. Včasih dregne ali se dotakne prav tistega, kar boli, in za to je potreben pogum.

Ljudje dandanes so apatični, ko pride do vprašanj globine: ne bi bili radi premaknjeni, raje vztrajajo v udobju. Prav zato se vsega, kar je povezano s književnostjo, malce bojijo ali pa to prikazujejo kot manjvredno.

Zdi se mi, da je za nekoga, ki piše, to lahko velika travma. Zanimanje za literaturo se pogosto ne doživlja kot pohvala, ampak kot hiba. Če v srednji šoli hodiš na literarni krožek, si hitro označen za sanjača. Ta izkušnja pogosto pusti sled: občutek strahu pred tem, da bi se odprl. Pisanje pa v resnici deluje ravno obratno – ko deliš svoje besede, se ljudje odzovejo in se ti odprejo na drugačen način. Takrat spoznaš, da si bil slišan, da si nekomu nekaj dal. Pisanja ne moreš ločiti od ranljivosti. Ta se pogosto povezuje z ženskim vidikom, ki je v družbi razumljen kot šibkost. A v resnici je v tem, da si dovoliš čutiti, skrita ogromna moč.

Vaša mama, pisateljica Mateja Gomboc je v intervjuju dejala, da pri vas občuduje vašo poglobljenost in razmišljujoč pristop do življenja. Kaj pa vi cenite pri njej?
To se mi zdi zelo simpatično. Kadar moja mama piše in naredi kakšen res pozitiven lik, ki ga ima zelo rada, kar se vidi iz knjige, je ta lik vedno razmišljujoč in globok in resen … 😊 Pri mami najprej cenim to, da je začela pisati povsem iz nič in skoraj skrivoma, ko je vzgajala mene in moji dve starejši sestri. Občudujem to, da se je zavzela za svoje pisanje, da je sledila temu klicu.

Navdihujeta me tudi njena delavnost in fokus, cenim pa tudi to, da je nonkonformistka. Na literarni sceni se da ugotoviti, katere teme bodo uspele in s čim boš lažje prepričal kakšno od žirij, ampak ona se za to ni nikoli zmenila. Ni se prilagajala pričakovanjem scene, ampak je ostala zvesta svojim načelom, vrednotam in temam, ki jo zanimajo.

Kako pa najraje preživljate prosti čas? Imate morda kakšen zanimiv hobi?
Ne, nekih resnih hobijev nimam in čeprav to morda zveni žalostno, ni. 😊 Že dostikrat sem se spraševala, s čim bi se ukvarjala, da bi mi bilo v življenju lažje, ampak se vedno znova vrnem k pisanju ali pa k nečemu, kar to plemeniti. Rada berem, gledam filme, rada se tudi učim tuje jezike. Zelo pomembno mi je, da vsak dan pišem dnevnik. Sem vizualen tip človeka in rada gledam lepe stvari. Veliko časa preživim v naravi, rada imam muzeje, urejanje stanovanja, rada nakupujem, všeč mi je tudi Pinterest.

Lani je pri Cankarjevi založbi izšel vaš prvi roman Nihče nikogar ne spozna, za katerega ste nekje dejali, da "ga lahko bereš na plaži, a te posrka na globlji ravni in ti nekaj pusti". Kaj si želite, da bralci najdejo v njem?
Želim si, da bi ta roman ljudi zmehčal. Da bi razumeli, da v odnosih prihaja do napetosti, ki so logična posledica kemije med ljudmi, in da je za temi zgodbami cela veriga čustev in zgodb in bolečin. Da se lahko, čeprav se zdi, da nihče nikogar ne spozna, vsaj trudiš, da bi nekoga spoznal.

Zdi se mi, da je veliko poslanstvo literature, da vzgaja ljudi v empatiji, in želim si, da bi dejansko drugače pogledali na kakšno stvar, o kateri imajo mogoče zdaj že ustvarjeno mnenje. V romanu iščem odgovor na vprašanje, kaj vse se dogaja pod površjem vsakega mnenja, ker tega ne ugledamo kar tako. Od tod morda izhaja tudi naslov – za vsako izmenjavo mnenj, ki lahko zveni zelo jasno, je veliko osebnih konfliktov, ran in izkušenj, ki so vodile v to mnenje.

Koliko je v romanu avtobiografskega? Živite v kakšnem liku tudi vi?
V vseh! Mislim sicer, da je v romanu avtobiografskega manj, kot bi ljudje pričakovali, in je velik del fikcija. Nekatere karakteristike sem gotovo vključila iz enostavnosti, ker so mi zelo jasne. Likov ni lahko ustvariti, izmikajo se, težko jih je videti pred očmi in zato je nanje najlažje projicirati svoje lastne vsebine.

Vaš roman se dotika odnosa med ljudmi in bližine. Kako vi osebno doživljate partnerski odnos? Vas navdihuje ali spremlja tudi pri ustvarjanju?
Zakon mi pomeni sidrišče – varnost, ki jo doživljam v odnosu z možem, mi je omogočila, da sem se sploh odprla pisanju romana. Partnerski odnos se mi zdi prostor, kjer se odpira največ ran, in zato se tam najbolj transformiraš. Mož me zelo navdihuje in vztrajno podpira, nikoli ne dvomi v moje sposobnosti, kar mi veliko pomeni. Zelo cenim to, da mi omogoči tudi prostor za ustvarjanje, saj nas vsakdan sicer hitro posrka. Ljubezenska tema je zato centralna tema mojega pisanja, čeprav me iz nje pogosto zanese tudi širše.