Ljudje so izglasovali najbolj neprimerne vrste vedenja v javnosti: se v čem prepoznate?

Katoličani smo poklicani, da ljubimo svojega bližnjega in izkazujemo spoštovanje v vsakdanjem življenju. Toda tudi najboljšim med nami se kdaj zgodi, da pozabimo na svojo oliko. Nedavna raziskava javnomnenjskega inštituta Pew je pokazala, da približno tretjina Američanov v javnosti pogosto opaža neotesano vedenje.

Z drugimi besedami: mnogi med nami nismo pripravljeni sprejeti javne nesramnosti vsakokrat, ko stopimo iz hiše.

Katere navade sodijo na seznam "neotesanih"? Preverimo, ali se v kakšni morda prepoznamo, predvsem pa poglejmo, ali jo lahko opustimo s pomočjo naukov katoliške vere.

Kot se je izkazalo, nas še vedno zelo motijo glasne kletvice, ki jih nekateri ljudje z veseljem razkazujejo celo natisnjene na svojih oblačilih. Okoli dve tretjini Američanov menita, da je glasno preklinjanje ali prostaško vedenje v javnosti redko ali nikoli sprejemljivo. (Da, sem sodijo tudi majice z neprimernimi napisi!)

Hiter opomnik za katoličane: samoobvladovanje jezika je vrlina. (Kot pravi apostol Jakob 1,26: "Če kdo misli, da je pobožen, a ne brzda svojega jezika, temveč vara svoje srce, je njegova pobožnost prazna.") In ne pozabimo: s prijazno besedo lahko veliko dosežemo.

Prijazno govorjenje je drobno dejanje ljubezni. In če kdaj potrebujemo navdih, pomislimo na Jezusa, ki je vedno govoril zelo vljudno – si ga lahko predstavljate, kako hodi po ulici v majici z nesramnim napisom in ob tem glasno preklinja? Bolje je, da se ugriznemo v jezik, kot da bi se zaradi naših besed ljudje okoli nas počutili neprijetno.

Naslednja pritožba izvira iz načina uporabe (ali neupoštevanja) tehnologije v družbi drugih ljudi – to predstavlja vedno večjo težavo v našem svetu, ki se nikoli več ne odklopi. Predstavljajte si: v trgovini nekoga pozdravite, ta pa sploh ne dvigne pogleda s svojega telefona. Ali pa nekoga, ki na majhnem zvočniku glasno predvaja svojo glasbo – vsi vemo, kako je to lahko nadležno, še posebej, če nam glasbeni okus te osebe niti najmanj ne ustreza!

Sodeč po izsledkih raziskave inštituta Pew, je le okoli 57 odstotkov ljudi mnenja, da je običajno nesprejemljivo, če človek zaradi slušalk ne sodeluje v pogovoru, 59 odstotkov pa jih meni, da je glasna glasba v javnosti le redko sprejemljiva.

Enostavneje povedano: to pomeni, da mnogi ljudje to še vedno počnejo! Toda ko nas nekdo ogovori, je treba po bontonu sneti slušalke ali pa človeka vsaj na hitro pozdraviti. Prav tako ljudje okoli vas ne želijo na silo poslušati vaše najljubše glasbe, pa če ste še tak glasbeni sladokusec. Malce vljudnosti na tem področju je kot dobro delo – drugim naklonimo dar svoje pozornosti. Dejavno poslušanje drugega pa je seveda resnična umetnost, ki zahteva vajo.

Kaj pa, če ste v družbi svoje družine (človeške ali kosmate)? Mnenja se razlikujejo. Večina Američanov (okoli 69 odstotkov) meni, da ni primerno, če otroka pripeljete v prostor, namenjen izključno odraslim (recimo v bar ali prestižno restavracijo). Verjetno se jim ne zdi pretirano zabavno, da bi bili ob okušanju vina priče izbruhom trme malčka pri sosednji mizi.

Katoliška vera seveda spodbuja prijazen in potrpežljiv odnos do otrok (Jezus je imel otroke rad!), toda zelo pomembne so tudi okoliščine. Vljudno je, da razmišljamo vnaprej: če je otrok pogosto nemiren, morda raje ne večerjajmo v najprestižnejši restavraciji v mestu.

Pri hišnih ljubljenčkih se nekoliko bolj zaplete. Le okoli 45 odstotkov ljudi meni, da kužka ni primerno pripeljati v trgovino z živili ali katero koli drugo trgovino – kar pomeni, da mnogi svoje pse vidijo kot pomočnike! Pa vendar: pes med policami z mesom in salamo ni vsakomur po volji. Velja zlato pravilo: če niste navdušeni nad blatnimi tačkami na domačem naslanjaču ali nad pasjo slino ob svojem sendviču, psa raje pustite doma ali pa ga vsaj pripnite na povodec. Torej: vedno spoštujte udobje drugih ljudi in pravila kraja.

Dve vrsti ravnanja, ki sta nadležni skoraj vsem? Kajenje v družbi neznancev in fotografiranje ljudi brez dovoljenja. Okoli tri četrtine odraslih Američanov pravi, da sta ti dve dejanji redko ali nikoli sprejemljivi. Kar pomislimo: pasivno kajenje lahko nekomu uniči dan (in zdravje), in nihče ne želi biti naključna zvezda nekogaršnjega Instagrama.

Katoličanom prijazen nasvet: predstavljajte si Jezusa, ki stoji poleg tega neznanca. Jezusu gotovo ne bi puhnili dima v obraz ali ga fotografirali brez vprašanja! Dim obdržite zase in vedno vljudno vprašajte, preden nekoga fotografirate. Ta drobna dejanja kažejo spoštovanje do dostojanstva našega bližnjega – ali kot je vernike spomnil papež Frančišek: vsak človek je "oseba, ki ima dostojanstvo in si zasluži spoštovanje", ne pa predmet, namenjen naši uporabi.

Navsezadnje gre pri lepem vedenju za ljubezen. Z drugimi ravnajte tako, kot sami želite, da bi drugi ravnali z vami (Mt 7,12) – tako preprosto je to. Še vljudneje pa je, če z njimi ravnate tako, kot mislite, da si oni želijo.

Kar zadeva osnove pozdravljanja pri srečanju z ljudmi, nas je katoliška blogerka spomnila na nekaj zelo preprostega. Jill Fischer je za domačo župnijo pisala o tem, kako pomembno je, da ljudem namenimo pozdrav. Takole pravi: "V tej drugi osebi je Jezus … ali ne bi pozdravili Jezusa, če bi šel mimo nas?"

Zato recite "prosim" in "hvala", ljudem pridržite vrata, vzpostavite očesni stik in utišajte glasbo. To niso za lase privlečena pravila; to so vsakdanja dejanja krščanske ljubezni. Malce potrpežljivosti in prijaznosti lahko godrnjavo pot na delo spremeni v prijazen nasmeh.

Pazite na svojo oliko, dragi prijatelji – in če se zalotite pri eni od zgoraj naštetih stvari, jo lahko vedno priznate (in nato izboljšate svoje vedenje). Navsezadnje je lepo vedenje odlična oblika evangelizacije in s svojim zgledom lahko navdihnete ljudi okoli sebe.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.