Spoznajte Evo Markovič, novo urednico revije Mavrica. Je ustvarjalna ženska, polna zanimivih idej, predvsem pa iskreno goreča v ljubezni do Boga, ki je, kot pravi sama, duhovni pristan našla v skupnosti Emanuel. Je mama štirih otrok, zato tudi dobro ve, kakšne vsebine bi bile lahko zanimive bralcem Mavrice.
Ste mama štirih otrok. Kako so sprejeli novico, da ste postali urednica Mavrice?
Moji otroci so stari od pet do trinajst let. Nad novico, da bom urejala Mavrico, so bili navdušeni, saj je revija že dolga leta naš vsakomesečni spremljevalec. Mislim, da se jim je zdelo, da bo njihova mama končno v življenju naredila nekaj pametnega. (smeh)
Dokler sem večino svojega delovnega časa za računalnikom v tišini prevajala ali pisala, tega po mojem niso dojemali kot resno delo. No, nad eno stvarjo so bili pa tudi razočarani. Pritožili so se, ker od zdaj naprej ne bodo nikoli več izžrebani v nagradnih igrah, ki so objavljene v Mavrici. (smeh)
Prvo leto otroke sami šolate na domu. Zakaj ste se odločili za to?
Ja, starejši trije otroci so se v prvem razredu šolali na domu. Pri najmlajši bomo še videli, kako se bo izšlo. Razlog je preprost – način dela v prvem razredu se nama z možem ne zdi optimalen za šestletnike. Preveč sedenja, preveč delovnih zvezkov, preveč usmerjenih dejavnosti. Učenje je pri tej starosti lahko precej prijetnejše in manj "šolsko".
Tisto leto, ki smo ga preživeli skupaj, je tako otrokom kot meni ostalo v zelo lepem spominu. Pa čeprav smo se vmes tudi kdaj skregali in si šli na živce.
Vaš mož ni veren. Kako navigirata razlike v pogledu na svet?
Moj mož prihaja iz neverne družine in ni krščen. Za naju kot zakonca je to kar izziv. Vendar mislim, da so pri tem ključne tri stvari. Najprej, da sva spoštljiva drug do drugega in do tega, da se najina pot v tem pogledu razlikuje. O tem se odkrito in pogosto pogovarjava. Drugič, da moj mož aktivno živi krščanske vrednote. Morda (še) ne pozna Boga, vsekakor pa pozna krščanski način življenja. Pogosto mu gre pri tem boljše kot meni. (smeh) In tretjič je ključno trdno zaupanje, da temu, kar Bog združi, podari tudi vso potrebno milost.
Odnos z Bogom je za vas zelo pomemben. Kako ga gojite?
Brez zaupnega odnosa z Bogom se vse podre. Družina, odnosi, delo. Zato se trudim, da vsako jutro začnem s polurno molitvijo v tišini. Zdaj je to lažje izvedljivo, saj so otroci že večji. Včasih je bila zaradi nepredvidenih dogodkov molitev pogosto dolga le nekaj minut. (smeh) Rada imam adoracijo, slavljenje, rožni venec. Moj duhovni pristan je Skupnost Emanuel.
Zakaj je pomembno, da imajo otroci na voljo verski tisk?
Otroci vsak dan gledajo in berejo kup različnih vsebin. Dragoceno je, če je vsaj del tega kakovostno branje, ki jih utrjuje v vrednotah, jim daje pozitivne zglede, krepi njihovo ljubezen do Boga in Cerkve … Ob tem je pomembno, da vsebine niso pedagoško-moralistične, ampak poglobljene, zanimive in zabavne.
V Sloveniji imamo veliko srečo, da naši otroci že več kot petdeset let lahko berejo Mavrico, ki jo ustvarjajo vrhunski ilustratorji, pisci in kateheti.
Najprijetnejši del urejanja Mavrice je ...
Še vedno ustvarjalni del, pisanje. Navdušena sem, da lahko letos skupaj z odlično striparko Katarino Šeme ustvarjam strip! To je izpolnitev ene od mojih otroških želja. (smeh)
Drugače pa zelo uživam tudi v načrtovanju in opazovanju, kako iz začetnih idej in osnutkov začne nastajati končna oblika z besedilom in ilustracijami.
In kaj vam je kot sveži urednici v največji izziv?
Stopila sem v velike čevlje, saj so urednice (in še prej urednik) Mavrice pred mano opravljale odlično delo. V velik izziv mi je, kako zapolniti te čevlje. (smeh) V izziv mi je tudi, kako pripraviti vsebine, ki bodo zanimive petletnikom, dvanajstletnikom in vsem vmes. Bralci Mavrice se namreč po starosti precej razlikujejo.
