Tvegane igre nas tako vznemirjajo, da smo kot starši v skušnjavi, da bi vse prepovedali. Namesto da se sprašujemo: "Ali je varno?" se raje vprašajmo: "Kaj se lahko moj otrok iz tega nauči?"
Nepozabni spomini
Naši najlepši spomini na otroštvo so pogosto tisti, ki smo jih doživeli onkraj stalnega nadzora odraslih. Neskončna ustvarjalna igra, pustolovščine, ki mejijo na nevarnost, podvigi, ki bi jih bilo bolje ohraniti zase. Ko gre za lastne otroke, pa bi povprečen starš najverjetneje vse to prepovedal že na začetku.
Plezanje po drevesih, kolesarske dirke in lov na zaklad v bližnjih gozdovih so bili za otroke nekaj običajnega. Še ne tako dolgo nazaj je bilo otroštvo polno proste igre z vrstniki, na prostem, brez nadzora odraslih. Danes pa najmlajša generacija na ta način preživi bistveno manj časa. Mnogi strokovnjaki trdijo, da je "tvegana igra" morda tisto, česar sodobnim otrokom najbolj manjka.
Tvegana igra
Angleški izraz risky play najpogosteje prevajamo kot "tvegana igra". Vendar bi bil natančnejši izraz "igra z elementi tveganja". Ta različica poudarja, da je tveganje (razumljeno kot grožnja) sestavni del celotne izkušnje, ni pa bistvo igre.
Tvegana igra vključuje negotovost glede izida. To ustvarja priložnost za izkušnjo zmernega tveganja in v pogojih, ki spodbujajo učenje in razvoj. Njeno bistvo je dati otrokom prostor, da samostojno preizkušajo meje svojih fizičnih, čustvenih in socialnih sposobnosti brez pretiranega vmešavanja odraslih.
Pri tej vrsti igre ne gre za izpostavljanje otrok nevarnosti, temveč jim omogoča, da se vključijo v situacije, kjer se lahko učijo skozi dejanja, delanje napak in samostojno spopadanje z izzivi.
Omogočanje otrokom, da se vključijo v tvegano igro, zahteva ravnovesje med preprečevanjem resnih poškodb in zagotavljanjem prostora za raziskovanje in učenje. Podpiranje tvegane igre je lahko za odrasle sprva moteče. Pojavljajo se pomisleki v zvezi s poškodbami. Težko je sprejeti odstopanja od ustaljenih pravil, o katerih otroci pogosto radi dvomijo. Ti izzivi izhajajo iz pomanjkanja razumevanja potencialnih koristi in pomanjkanja ustreznih prostorov in opreme.
Pozabite na pretirani nadzor
Previdno! Ne tako visoko! Ne tako hitro! Padel boš! To so najpogostejša opozorila staršev, ki jih slišimo na igrišču. Otroke želimo zaščititi že pred najmanjšim nelagodjem. S tem jim preprečujemo, da bi ne le v polnosti izkusili veselje do življenja, temveč tudi postali čim bolj samostojni in kompetentni. Pretirano skrb hitro povežemo s pretiranim nadzorom. In če otroka zavijamo v vato, mu to ne bo pomagalo; verjetno bo imelo ravno nasproten učinek.
Tvegana igra podpira čustveni, kognitivni in telesni razvoj. Prek nje se otroci učijo reševati probleme in razvijajo zavedanje o lastnih mejah. Razvijajo duševno odpornost, samozavest in neodvisnost, kar so ključne lastnosti in kompetence v odrasli dobi. Učenje se začne na igrišču.
Različne vrste tvegane igre
Tvegana igra prinaša koristi že najmlajšim otrokom. Malčki so naravni raziskovalci – plazijo se in se dvignejo, preden lahko trdno stojijo. Motorični razvoj je poln prej omenjenih padcev. Otrokova odločnost, da vedno znova vstane in sledi svojim ciljem, lahko včasih spravi v zadrego celo odrasle, ki hitro obupajo.
Tvegana igra je lahko vključena v vsakodnevne dejavnosti. Otroci radi sodelujejo pri gospodinjskih opravilih. Namesto da jim "grozite" s poškodbami, jih raje naučite varne uporabe potencialno nevarnih predmetov, kot so noži ali škarje. Lupljenje in rezanje korenja omogoča tudi izkustveno učenje. To otrokom daje občutek samostojnosti in zadovoljstvo pri opravljanju "odraslih" opravil.
Ellen Sandseter, profesorica na Univerzi Queen Maud na Norveškem, je opredelila osem vrst igre, ki jih otroci potrebujejo:
- višina (plezanje po drevesih, pohištvu, obešanje, lovljenje ravnotežja ...),
- hitrost (kolesarjenje, sankanje, rolanje, spust po hribu, drsanje ...),
- uporaba orodja (kladivo, sekira, izvijač, žaga, vrvi ...),
- nevarni elementi (kamenje, voda, led, ogenj ...),
- sila (rokoborba, boj, sabljanje s palico ...),
- trčenje (namerno trčenje v nekaj samo za zabavo),
- umik od staršev (samostojno raziskovanje bližnje okolice),
- posredna igra (opazovanje otrok, ki se tvegano igrajo, vzbuja določena čustva).
Zabava kot eksperiment
V otroških očeh je tvegana igra podobna resnim znanstvenim poskusom. Otroci preizkušajo meje svojih sposobnosti, spoznavajo, kako delujejo njihova telesa in svet okoli njih. Ne vedo natančno, kakšen bo izid, zato je vsak poskus priložnost za odkrivanje in učenje nečesa novega. Iščejo ravnovesje med dolgočasjem znane igre in tesnobo, ki lahko spremlja raziskovanje neznanega.
Tu se začne razvoj – ne le v fizični moči, temveč tudi v analitičnih in presojevalnih sposobnostih ter, kar je najpomembneje, v duševni odpornosti. Zanimivo je, da je pri otrocih, ki imajo možnost sami nadzorovati igro, manjša verjetnost, da bodo utrpeli poškodbe. S pridobivanjem izkušenj se naučijo bolje ocenjevati nevarnosti in se izogibati resničnim grožnjam.
Peter Gray, avtor priljubljene knjige Free Children (Svobodni otroci, op. prev.), predstavlja podobne sklepe. Trdi, da je igra – svobodna, spontana in nenadzorovana – naravni mehanizem učenja. Skoznjo otroci razvijajo samozavest, socialne veščine in obvladovanje čustev. Zmerna tvegana igra, ki je hkrati vznemirljiva in nekoliko strašljiva, jim omogoča razvijanje poguma, telesne pripravljenosti in sposobnosti spopadanja z življenjskimi izzivi.
Sodobne omejitve otroške svobode in stalen nadzor odraslih pa lahko lahko povečajo tveganje za dolgoročne zdravstvene težave, tako fizične kot čustvene. Tvegana igra otrokom pomaga tudi pri spopadanju s strahom in jezo – uči jih, kako varno obvladovati čustva, kar prispeva k boljšemu nadzoru nad njimi pozneje v življenju.
Tveganje kot priložnost
V današnji družbi, ki stremi k zmanjšanju vsakršnega nelagodja, so več kot dobrodošle priložnosti, da svet raziskujemo pod svojimi pogoji. Otroci vedo, koliko tveganja lahko prenesejo. Igranje s tveganjem ni grožnja, temveč priložnost. Je pot do neodvisnosti, večje duševne stabilnosti in boljšega razumevanja sebe in sveta okoli sebe.
Če otrokom ne dovolimo, da se preizkušajo pod svojimi pogoji in v svojem tempu, jih ne bomo pripravili na življenje, v katerem je tveganje nekaj neizogibnega.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie.
