Irena Vadnjal je z možem Markom poročena 41 let, v zakonu so se jima rodili štirje otroci: Matej, Maja, Luka in Petra. Od Luka so se pred tremi leti poslovili. Irena je v življenju delala marsikaj, zadnje čase pa se po službi najraje sprošča in umiri z ročnimi deli: šiva, plete in kvačka.
Kako se spominjate svojega sina, kakšen je bil?
Luka je bil čudovit otrok, vedno vesel, nasmejan. Bil je mali genij, drugi razred osnovne šole je preskočil, izredno je bil nadarjen za tehnične smeri, pa tudi v pisanju, kar smo odkrili šele po njegovi smrti, ko so prijateljice prinesle pesmi, pisma, ki jih je pisal. Ukvarjal se je tudi s športnim plezanjem, rad je snemal. V srednji šoli je ustvarjal različne projekte, ki smo jih mi videli šele po njegovi smrti. Bil je skromen, ni se rad izpostavljal, a vedno je bil pripravljen pomagati drugim.
Zelo smo bili ganjeni, ko nam je njegov sošolec, ki je po nesreči postal tetraplegik, prinesel posnetek, ki ga je Luka poslal njegovi mami v času, ko je bil ta fant v bolnišnici. Šlo je za spodbudno sporočilo, v katerem ga je bodril, naj ne omaga.
V času korone ga je prizadel razhod s punco, pa tudi osamljenost in izolacija. Nobene psihiatrične diagnoze ni imel, čeprav sem se pozneje spraševala, ali bi ga morala kam peljati. Nekako je begal, ni se našel, pa je marsikaj poskušal, videti je bilo, da nekaj išče. Po njegovem samomoru me je prešinilo, da je iskal Boga. Tukaj ga ni našel, je pa našel bližnjico k njemu.
Kako ste doživljali prve dni, tedne in mesece po njegovi smrti? Kaj je bilo najtežje?
Zase lahko rečem, da sem bila takrat še pod vplivom zdravil in je bilo vse skupaj nekako zavito v meglo. Občutek najlažje opišem z besedo "migotanje", čutiš nemir, ne veš, kam se postaviti, kaj narediti. Prvi meseci so minevali, najprej je treba urediti stvari za pogreb, potem moraš pospraviti. Počasi se je bilo treba sprijazniti s tem, da gre svet naprej, se vsak dan znova zbuditi in nekako živeti.
Šele ko sva se z možem vključila v trimesečni program za žalujoče po samomoru bližnjih pri p. Ivanu Platovnjaku, sva se tam soočila z vprašanji, ki sva jih dve leti in pol odrivala. Ko si iskreno odgovoriš, je lažje. Doma o Luku govorimo malo, ker vsak žaluje po svoje. Jaz bi več, a vsakič, ko ga omenim, ozračje zmrzne. Tudi druge mamice so mi povedale, da je pri njih enako – ljudje se te teme bojijo, ker ne vedo, kaj bo prinesla, zato raje ostanemo pri poznanem.
V skupini dobiš prostor, kjer lahko to deliš. Že ko se pripravljaš na srečanje in pišeš odgovore, se veliko razreši; ko o tem spregovoriš, še več. Nekaj bolečine pa vedno ostane. Starejša hči mi je povedala, da si, ko je hudo, pomaga s pisanjem. Sama nisem mogla pisati, dokler nisem bila v skupini prisiljena, zdaj pa počasi odkrivam, da tudi to lahko zdravi.
Kje ste v tem težkem obdobju iskali tolažbo?
Prva, instinktivna stvar je bila molitev: "Jezus, tega ne razumem." Vsakič, ko so me stiskala vprašanja "Zakaj? Kako? Kje je smisel? Zakaj moram trpeti? Zakaj je moral Luka tako trpeti?", sem to spakirala v paket in ga izročila Njemu. Vedno sem dobila tolažbo, nikoli nisem ostala v praznini. Neverni bi rekli, da gre za psihološki učinek, jaz pa verujem. Zavedam se, da je to, da sem v taki stiski ohranila vero, velika milost in ne obsojam nikogar, ki po kakršnikoli tragediji reče, da ne verjame več v Boga. Moja vera je bila preizkušana že prej in že prej sem prejemala velike milosti, zato nisem imela dvoma, da je Jezus z menoj.
Marsikaj sem povezala tudi za nazaj. Vrsto let sem vsako jutro na poti v Ljubljano molila za različne ljudi in za to, da bi se moji otroci vrnili k Bogu. V puberteti, po birmi, so namreč vsi odšli malo po svoje. Ko sem izgubila sina, sem si rekla, da sem morda molila narobe ... Zanimivo je tudi to, da sem te prošnje navadno končala ravno ob študentskem naselju, kjer je Luka pozneje storil samomor.
Kako se vaše doživljanje žalosti in bolečine spreminja skozi čas?
Še vedno težko gledam njegove fotografije, ker se ob vsaki spomnim trenutka, v katerem sem ga fotografirala. V prvem obdobju sploh nisem mogla govoriti – o njem, o smrti – niti na telefon se nisem mogla oglasiti. Prišlo je obdobje, ko nisem mogla več peti. Ni šlo do letos, ko smo bili v Medžugorju. Grlo je bilo dobesedno zadrgnjeno.
Bolečina nikoli ne izgine, se pa s časom spreminja v nekaj bolj znosnega. Na začetku me je najbolj skrbelo, kje je Luka zdaj, saj so nas vedno učili, da je samomor smrtni greh. Pomirila me je misel mamice iz skupine: "Če že mi, navadni starši, ne bi nikoli dopustili, da bi naš otrok trpel, kako bi lahko Bog to dopustil?"
Spomnim se neke misli, ki je bila v meni po njegovem samomoru. "Upam, da je dovolj časa padal dol, da se je ujel za Jezusovo roko." V meni je vera v večno življenje. Opažam jo celo pri nevernih, ki radi rečejo: "Se vidimo za mavrico." Tudi oni se vseeno oklenejo tega stavka, ker vsak starš v sebi nosi upanje na ponovno srečanje.
Zelo me je pomirilo tudi, ko mi je pater na Sveti Gori, kjer sva z možem darovala za gregorijanske maše za Luka, rekel: "Luka je že v nebesih. Kako veliko je moralo biti njegovo trpljenje, da ga je lahko končal samo na tak način!" Takrat sem si oddahnila.
Ob težkih temah nam zmanjka besed. Marsikdo bi morda rad rekel kakšno tolažilno besedo, pa ne ve, kako bi začel. Kaj ste si želeli in si še vedno želite, da bi ljudje rekli, in česa raje ne?
Če nimajo kaj reči, naj molčijo. Tudi če nekdo molči, lahko že v pogledu začutiš vse, kar si želi povedati, in to je dovolj. Marsikdo se je trudil najti prave besede, a resnično pomaga le iskreno sožalje ali pa tiha bližina. Spomnim se, kako je prijateljica prišla, se preprosto ulegla zraven mene na kavč in začela moliti. Druga prijateljica je prišla z možem, sedela sta ob meni, pa niti ne vem, ali smo se pogovarjali. Spomnim se, kako je bilo prijetno, da sta bila tukaj. Zelo me je ganilo, ko je na pogreb prišel cel njegov razred iz srednje šole – nič niso govorili, a njihova prisotnost mi je ogromno pomenila.
Kakšno vlogo je za vas in vašo družino ob tej preizkušnji imela vera?
Z Markom greva skoraj vsak dan k maši. Tam imava možnost prejeti obhajilo in prepričana sem, da nama Jezus daje moč za to, da greva lahko naprej. Na začetku sem jemala zdravila, a sem jih po pogovoru z duhovnim voditeljem opustila – želela sem spet čutiti resnično življenje, dobro in slabo. Če utišaš bolečino, ne moreš čutiti niti lepega. Včasih pomislim, da se je tako najbrž počutil Luka; prijateljici je v pismu napisal, da se že dolgo vrti v krogih in da je zdaj vse prekrila megla.
Kaj si želite, da bi lahko rekli mladim ali staršem, ki se soočajo z duševnimi stiskami v družini?
Takoj naj si poiščejo pomoč. Naj ne bodo sami. Prej ali slej bodo naleteli na osebo, ki jim bo znala pomagati. Najhujše je ostati sam – bolj ko se zapiraš vase, manj možnosti je, da boš zlezel ven iz te stiske. Sam preprosto ne vidiš izhoda. Naš Luka očitno ni videl več izhoda. Če bi bil bolj zgovoren, bi gotovo lahko prišel ven iz te stiske.
Koliko mladih naredi samomor zaradi stvari, ki se nam odraslim zdijo majhne – izpit gor ali dol. A v tisti dušici je bil tisti izpit vse. Če se otrok sam ne odpre, mu moramo pomagati, da stiska pride na plano, saj si sam ne zna pomagati.
Kaj lahko naredimo kot družba, da bo takih tragedij čim manj?
Moja mlajša hči, ki zdaj hodi v tretji letnik gimnazije, je po bratovi smrti rekla, da bo študirala psihologijo, ker bi rada pomagala takim otrokom, da bodo lažje živeli. To pove veliko. Če bomo odrivali vse, kar se tiče človekove duše in psihe, na stranski tir, nam ni rešitve. Dokler ne bomo sposobni odkrito govoriti o samomoru, dokler tega ne bomo vključili tudi v šole, bomo ostali ujeti. Potrebujemo drugačno družbeno klimo – danes v medijih vidimo le politične teme, kot so trenutno odprta bojišča, dogajanje ob volitvah in to, kje kaj novega gradimo. Nikjer pa ni vsebin o tem, kako poskrbeti zase. Ne samo zato, da boš "fit", da ne boš imel preveč kilogramov ali sladkorne bolezni, ampak da boš zdrav tudi v glavi in v duši.
Hvaležna sem, da sem sama lahko prišla do psihiatra in psihologa, ko sem ga potrebovala, a poznam primer, ko je bila čakalna doba za otroškega psihiatra več kot eno leto. Ko potrebuješ psihologa, ga potrebuješ nujno – kot kadar ti poči slepič! Ljudje svoje stiske radi potlačimo ali jih prekrijemo z aktivnostmi – rečemo si, da bomo malo več kolesarili, prebrali novice ali prižgali televizor, samo da pozabimo. Na dolgi rok to ne zdravi. Kot družba bomo morali ponovno odkriti naravni zakon, ki nam je dan, in vrednote, ki nam pomagajo razumeti življenje in naš prostor v njem.
Trimesečni programi za žalujoče
