"Preveč si čustven." "Ne kaži vsega na svojem obrazu!" "Zakaj si tako brezčutna?" "Ne bodi dramatičen." "A sploh znaš povedat', kaj čutiš?" Čustva so zapleteno področje, na katerem v družbi pogosto dobivamo nasprotujoča si in škodljiva sporočila. Za odraščajočega človeka pa so čustva izjemno pomembna in prepoznavanje lastnih čustev ter njihovo izražanje je veščina, ki ti bo koristila vse življenje.
Kaj so čustva?
Čustva so duševni procesi ali stanja, ki odražajo človekov vrednostni odnos do zunanjega sveta ali samega sebe, sprožajo pa se v situacijah, ki se nam zdijo pomembne. Čustva doživljamo vse od rojstva, najprej kot ugodje in neugodje, že kmalu pa se začnejo oblikovati osnovna čustva (veselje, jeza, žalost, strah, presenečenje in gnus) ter sestavljena čustva. Omogočajo nam, da se odzovemo na svet okoli nas, da vzpostavljamo in vzdržujemo medosebne odnose ter da ohranjamo svoje psihološko in čustveno stanje. Zato je ključnega pomena, da se zavedamo svojih čustev, jih sprejemamo in se naučimo ustrezno upravljati z njimi.
"Fantje ne jokajo!"
Žal se velikokrat zgodi, da okolje otrokom in mladim sporoča, da njihova čustva niso vredna pozornosti in da njihovo doživljanje ni "pravilno", namesto da bi jih naučili, kako naj s čustvi upravljamo. Fantje se naučijo, da ne smejo pokazati šibkosti, žalosti in razočaranja, dekleta morajo v sebi zadrževati jezo in kazati le neprijetna čustva. Se ti je kdaj zgodilo, da si nekomu govoril o svojih čustvih in je zamahnil z roko: "Ne pretiravaj!?" Ali pa si komu poskušal zaupati kakšno izkušnjo, ki te teži ali žalosti, pa ni hotel govoriti o tem? Take izkušnje mladostnike učijo, da je čustva bolje potlačiti in zadržati zase.
Tišina je breme
Ko čustva, boleče izkušnje in misli potiskamo vase in jih na zunaj ne kažemo, se nam morda zdi, da smo jih uspešno "pokopali", vendar neizrečeno ne izgine. Še naprej živijo v nas in vplivajo na naše doživljanje sebe, sveta in drugih ljudi. Lahko se kažejo v čustvenih stiskah (tesnoba, depresija), težavah v odnosih (ves čas ohranjamo zid med sabo in drugimi), lahko pa imajo celo telesne posledice, saj neizrečena neprijetna čustva lahko oslabijo imunski sistem in prispevajo k razvoju različnih zdravstvenih težav.
Vpliv življenja "na internetu"
Na izražanje čustev današnjih mladih močno vpliva tudi pretirana uporaba družbenih omrežij. Po eni strani na omrežjih, kot sta Instagram ali TikTok, nenehno opazujemo življenja drugih ljudi in se z njimi primerjamo. Ker smo večinoma nagnjeni k objavljanju lepih, urejenih, popolnih trenutkov in fotografij, nimamo vpogleda v resnično življenje nekoga, ampak opazujemo njegov "highlight reel" – na kup zbrane najlepše trenutke.
Kljub temu pa se hitro začnemo spraševati, zakaj je naše resnično življenje drugačno kot tisto v videoposnetkih, težje in čustveno zahtevne trenutke skrivamo, tako razmišljanje pa hitro lahko vodi tudi v stisko ali depresijo. Po drugi strani pa komunikacija na družbenih omrežjih, ki poteka prek kratkih sporočil ali slikovnega materiala, nima prostora za poglobljeno izražanje čustev. Pogosto se omejimo le na uporabo emotikonov, svojih čustev pa z besedami sploh ne bi znali več opisati.
Zakaj moramo čustva izraziti?
Če svoja čustva zadržujemo zase, smo ujeti v svoje misli in interpretacije. Deljenje svojih misli z drugimi pomaga, da stvari vidimo iz nove perspektive. Posebej neprijetna čustva nam lahko vlivajo občutek, da smo ničvredni ali nesprejemljivi; če jih delimo z nekom in vidimo, da nas še vedno sprejema, se ta prepričanja manjšajo. Velikokrat se zgodi, da ugotovimo, da so tudi drugi imeli podobno izkušnjo in v doživljanju nismo sami.
Z izražanjem čustev lahko tudi predelamo močne ali travmatične dogodke – ne pozabimo jih, jim pa pustimo, da ostajajo v preteklosti, in s tem osvobodimo svoje misli. Izražanje čustev, posebej neprijetnih, je lahko strašljivo in zahteva veliko poguma, zato je pomembno, da izberemo sogovornike, ob katerih se počutimo varne in jim lahko zaupamo.
Kako natančno lahko poimenuješ čustva?
Na svet okoli sebe se ljudje odzivamo zelo natančno, pogosto pa se zgodi, da ne najdemo pravilnega poimenovanja za tisto, kar čutimo v sebi. Osnovna čustva poznamo, za marsikatero drugo pa nam zmanjka besed. Slovenščina pozna kar precej izrazov za čustva (lahko jih najdeš v spletnem slovarju čustev), zanimivo pa je pogledati tudi v tuje jezike – nekateri vsebujejo izraze za tako specifično in natančno opisane občutke, da nas to kar preseneti! Kot zanimivost jih nekaj naštevam:
FORELSKET (norveško): močna radost zaljubljanja; neizmerna evforija, ki jo nekdo čuti ob začetku ljubezni;
GIGIL (filipinsko): želja, da bi objeli ali stisnili nekaj, kar je neskončno prikupno;
ARIGATA-MEIVAKU (japonsko): čustvo, ko nam nekdo naredi uslugo, ki je nismo želeli in nam je morda povzročila težave, vendar se od nas vseeno pričakuje hvaležnost;
BACKPFEIFENGESICHT (nemško): obraz, ki nujno zasluži pest;
MAMIHLAPINATAPAI (jaganski jezik): pogled med dvema osebama, ki si želita, da bi drugi naredil prvi korak, ki si ga oba želita, a nihče noče začeti.
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
