Znanost pravi: trajna motivacija ima svojevrstno gorivo

Kaj nas v življenju resnično žene? Za raziskovalko s Harvarda Tereso Amabile se odgovor ne skriva v nagradah, prednostih ali različnih ugodnostih. Desetletja njenega dela na področju ustvarjalnosti in zavzetosti poudarjajo nekaj veliko bolj notranjega: "prvobitno" motivacijo – veselje in pomen, ki ga najdemo v samem delu.

Znanstvenica je odkrila nekaj, kar je poimenovala načelo napredka: najmočnejša spodbuda ni aplavz ali dosežek na ciljni črti, temveč občutek premikanja v pravo smer, četudi z najmanjšimi koraki.

Pomislite na zadovoljstvo, ko končno rešite trdovratno uganko, zaključite stran pri pisanju ali se naučite še ene fraze v novem jeziku. Ti trenutki, čeprav skromni, so polni energije. Zagotavljajo nam, da so naša prizadevanja pomembna, da se naše vsakdanje delo – bodisi profesionalno, umetniško ali duhovno – razvija v smeri nečesa vrednega.

To načelo globoko odmeva s krščansko vizijo poklicanosti. Katekizem uči, da je "delo zaradi človeka in ne človek zaradi dela" (KKC 2428).

Ugotavlja tudi, da delo ni kazen ali prekletstvo. Namesto tega smo se kot ljudje ukvarjali z delom že pred izvirnim grehom, saj je to eden od načinov, kako smo podobni Stvarniku, ki se je ukvarjal z "delom" stvarjenja.

Vsaka naloga, ne glede na to, kako običajna je, prispeva k dostojanstvu Božjega ustvarjalnega načrta. Ko vidimo napredek pri smiselnem delu, to torej ni zgolj psihološka spodbuda, temveč način srečanja s smislom in celo milostjo.

Izziv pa je, da je napredek pogosto neviden. Dnevno delo zaključimo in občutimo le njegovo nedokončanost. Da bi kar najbolje izkoristili vpogled Terese Amabile, potrebujemo konkretne načine za sledenje napredku, da bo skrita vrednost naših prizadevanj postala vidna.

Predlagamo vam nekaj praktičnih strategij:

Namesto da si zapisujete le obveznosti, ki vas še čakajo, si vsak dan zapišite, kaj ste že dosegli – tudi najmanjše korake. Opazovanje, kako ti vnosi rastejo, je tih vir spodbude za človeka.

Pisanje knjige, vzgoja otroka ali vodenje projekta: vse to se lahko zdi kot neskončnost. Na poti določite krajše etape. Doseganje vsakega mejnika je opomnik, da večji cilj ni le mogoč, ampak se že svita.

Nekateri ljudje pišejo dnevnik, drugi imajo raje grafični prikaz napredka, koledarski zapis ali celo kozarec kamenčkov, ki se polni z vsakim korakom. S fizičnimi označevalci neoprijemljive stvari postanejo vidne.

Hitra molitev v zahvalo, kratek premor, da priznate opravljeno nalogo, ali deljenje napredka s prijateljem motivacijo še okrepi.

Spremljanje napredka ni le štetje nalog, temveč vnovična povezava s pomenom, ki se skriva za njimi. Vprašajte se: na kakšen način je današnji trud prispeval k temu, kar mi je najpomembnejše?

Raziskava Terese Amabile nam zagotavlja, da motivacija ni nekakšna skrivnostna sila, ki jo premoremo ali ne. Raste, ko vidimo nenehen razvoj svojega dela in v njem uživamo. Za vernike se ta resnica lepo ujema z opominom svetega Pavla: "Vaš trud v Gospodu ni prazen," (1 Kor 15,58). Vsak korak, pa naj bo še tako majhen, nosi večno težo.

S tem, ko naredimo svoj napredek viden, obdarujemo sami sebe – to je priložnost, da opazimo, kako se že premikamo, že gradimo, že sodelujemo v nečem večjem od nas samih.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.