Pri 90 letih Guy Gilbert, ki smo ga pred leti spoznali tudi v Sloveniji, še vedno nosi kavbojske škornje, usnjen jopič, poln priponk, in velike pisane srebrne prstane. Bi si sploh lahko kako drugače predstavljali duhovnika, ki je svoje življenje zunaj uhojenih poti posvetil spremljanju mladih prestopnikov? Sredi Provansalskih Alp odmaknjeno živi z njimi in jih kot vzgojitelj spremlja s prijateljstvom in molitvijo. Prav danes praznuje 90 let. Kolegi s francoske izdaje Aleteie pa so se z njim pogovarjali pred meseci.
Vstopili ste v novo desetletje. Kako se počutite?
Dobro! Že v času karantene sem se spakiral v majhno brunarico sredi Verdonske soteske 150 metrov stran od Sokolovega. Saj veste, od hiše, ki smo jo pred 50 leti obnovili z mladimi v težavah in jo spremenili v pristan miru in vnovične obnove. Sami so se želeli odmakniti od mestnega vrveža in skušnjav: tu kraljuje tišina, lepota narave je dih jemajoča, vse drugače kot mestni beton. Tu lahko vidijo kaj drugega in zajamejo sapo. V pol stoletja se je tu ustavilo 350 mladih.
Kako je videti življenje na Sokolovem?
Čim bolj podobno družinskemu življenju! Tu je devet mladih med 15. in 17. letom, ki naj jih je za dobo od enega do treh let poslalo lokalno otroško socialno skrbstvo, in šest vzgojiteljev, večinoma socialnih delavcev. Ekipi se vsak teden zamenjata: to je težaško delo, treba si je napolniti baterije! Med tednom so tu še trije redno zaposleni. Mladi hodijo v šolo ali delajo.
Delo življenju zagotavlja žlahtnost, brez dela je človek ob del svoje istovetnosti. Poleg tega skrbijo tudi za živali: 120 jih imamo dvajsetih različnih vrst, ki živijo na 15 hektarih.
Hvala, ker prebirate Aleteio
ekipa Aleteie
Čemu toliko živali?
Zato, ker so ti mladostniki tako ranjeni od življenja, da se ljudi bojijo kot kuge. Raje navežejo stik z živalmi, "ki vsaj ne lažejo, niso nehvaležne, te ne izdajo", se pridušajo … Živali so vmesna etapa, da lahko postopno znova začnejo zaupati tudi soljudem.
Na Sokolovem nimajo izbire: vzgojiteljem moramo pomagati hraniti živali, skrbeti zanje. Vsako jutro ob devetih morajo biti na kmetiji. Slišal sem marsikaterega, ki se je najprej pritoževal – "sovražim gnojnico" –, čez nekaj dni se je pa čisto navezal na živali … Ti mulčki obupno potrebujejo to, da se navežejo!
Kakšne so zgodbe "teh mulčkov"?
Skupno jim je to, da prihajajo iz neurejenih družin. Izkusili so revščino, negotovost, pomanjkanje pozornosti, vzgojno zanemarjanje ali nasilje. Mladi, ki imajo to srečo, da so odraščali v ljubečem domu, si sploh ne predstavljajo, kakšen dar je to. Raztreščene družine pa povzročajo veliko bolečin.
Bog ve, kako silovito sem si prizadeval, da bi Cerkev pokazala več prilagodljivosti do ločenih parov! Trpijo – moramo jih bolj odprto sprejemati. Ampak dejstva so tu: ločitev prizadene otroke in povzroči veliko škode. Obstajajo primeri nezaslišanega nasilja … Zato sem se vrgel v to noro stavo s Sokolovim.
V meni je od nekdaj odzvanjal evangeljski odlomek "nag sem bil in ste me oblekli", nisem pa vedel, kako bom nanj odgovoril.
Ste kdaj izkusili to nasilje?
Ne v otroštvu, prav nasprotno. Izhajam iz družine s 15 otroki, ki sta jo osnovala čudovita starša. S tem, kako sta živela ljubezen, odpuščanje, delitev, sta pričevala o Bogu. Ko sem se odločil, da bom vse podaril Bogu ljubezni, sem si sebe predstavljal kot podeželskega župnika, ki se prizadevno trudi v nekem mirnem zaselku. Ampak Gospod te vodi tja, kamor si nikdar nisi mislil, da boš kdaj šel.
Nekega dne sem v Alžiriji srečal dvanajstletnega fantiča, Alaina: jedel je iz pasje sklede, tisto, kar je ostalo za psom … V meni je od nekdaj odzvanjal evangeljski odlomek "nag sem bil in ste me oblekli …" (prim. Mt 25,35-40), nisem pa vedel, kako bom nanj odgovoril. Ta zlorabljeni otrok je v meni sprožil zavedanje, da moram oditi med mlade, ki jih je življenje zdrobilo. In povem vam, nekateri so zares zdrobljeni.
Spominjam se mladostnika, ki je na Sokolovem trpinčil kokoši. Ko sva nekega večera skupaj delala, sem opazil, da ima na glavi brazgotino. Vprašal sem ga: "Od česa pa je to?" – "Od očetovega noža," mi je odgovoril. "Kaj pa druge brazgotine, ki jih imaš vsepovsod?" – "Od maminih vilic …" Hvala Bogu se je pobral.
Kaj je tisto, kar ti mladi najbolj potrebujejo?
Da jih ima nekdo zastonjsko rad, rad zaradi njih samih. Manjka jim, da bi jih nekdo imel rad in da bi se sami imeli radi. Na Sokolovem skušamo poustvariti družinsko vzdušje, varovalni mehurček. S tem, da jih imamo radi takšne, kakršni so, da jim zaupamo, čeprav nam ves dan "kravžljajo živce".
Seveda pa to ne izključuje zdrave avtoritete. Ko počnejo bedarije, jih kaznujemo in se držimo dodeljene kazni, sicer gre vse po zlu. Imamo stroga pravila: nobenega špricanja pouka, nobenih zmerljivk, nobene televizije za mizo. Skupni obed je čas druženja ob pogovoru. Zato je dragoceno tudi sožitje z živalmi: živali so obveznost, dajejo okvir in ritem.
Brez milosti ne moreš nič. Milost zmore vse, milost za vse zadošča. Tako rad bi, da bi ti mladi srečali Boga ljubezni!
Kakšno vlogo imate zdaj na Sokolovem?
Skrbim, da stvari tečejo, in sem kdaj pa kdaj z mladimi. Opoldne z njimi obedujem, včasih jih zvečer peljem v restavracijo. Sprejemam tudi naše nekdanje gojence, ki nas pridejo obiskat: številni ohranjajo vezi, telefonirajo, se oglasijo …
Posebej se posvečam tistim, ki so v zaporu. Nekatere smo sprejeli sem, preden so šli v zapor, nekateri so znova zabredli v težave in se znašli v zaporu … Pišem jim, jim plačam položnico, da prekinem njihovo osamljenost, jim prinesem nekaj upanja. Predvsem pa za vse te mlade molim, ovijam jih v molitev.
Kako molite?
Zjutraj berem evangelij in iz njega ohranim en stavek, ki ga potem ves dan premlevam. Čedalje več tudi prosto molim iz ure v uro: nenehno se pogovarjam z Bogom, zahvaljujem se mu za lepoto, ki me obdaja. Brez milosti ne moreš nič. Milost zmore vse, milost za vse zadošča. Tako rad bi, da bi ti mladi srečali Boga ljubezni! Če človek ni bil ljubljen, ga neizmerno žeja po ljubezni. Od nekdaj sem si želel prinašati Kristusa najbolj ubogim.
Ali ti mladi berejo vaše knjige?
Mislim da. Duhovnik pri barabah z ulice (1978; knjiga je prevedena tudi v slovenščino, op. pr.) je še vedno priljubljen. Napisan je zelo preprosto, kar jih nagovarja. Napisal sem kakih šestdeset knjig. Deset let sem bil deležen velike medijske pozornosti, potem pa mi je to začelo presedati in sem se umaknil.
Ampak dovolj o meni! Vse to je že daleč. Imel sem zelo razgibano življenje, veliko sem potoval, predaval na vseh koncih in krajih … Čas, ki sem ga preživel s temi trpečimi mladimi, me je tako prevzel, da je del mene vsrkal to trpljenje. Da pod tem ne bi klonil, sem se vsakih deset dni za 48 ur umaknil v kak kontemplativni samostan ali v karmel. Teh 40 dni odmika letno, ko sem šel k izviru, sem nujno potreboval, da sem lahko zdržal. Zdaj, ko sem že bolj umirjen stari sovan, ostajam kar v svoji koči in od tod stopam v stik z Bogom.
Grešnik sem, uboga para, ki je skušal v življenju udejanjati ljubezen. Tudi v nebesih se bom trudil za vse mlade, ki me bodo klicali od spodaj, in jim še naprej pomagal.
Kako potekajo vaši dnevi?
Saj sem vam povedal, čas posvečam mladim na Sokolovem in tistim, ki hirajo v zaporu. Čez dan nonstop tiho molim. Počasi se bližam Gospodu in mu šepetam: "Vem, da me ljubiš; tudi jaz te ljubim." Povsod vidim, da je na delu. Mladim, ki nimajo sreče, da bi verovali, rečem, naj prosijo za znamenje. Tistim, ki zares hrepenijo po Njem, bo odgovoril. Saj je to večkrat sam rekel, mar ne? "Iščite in boste našli." (prim. Mt 7,7)
Zvečer berem knjige ali časopise in spet molim. Ob enih zjutraj grem spat in vstajam okoli enajstih. Dva kompanjona (kot na Sokolovem rečejo vzgojiteljem) mi izmenično pomagata pri gospodinjskih opravilih. Čudovita varuha sta! Imam tudi to srečo, da obhajam mašo: vesel sem, kadar me kdo prosi za to. Evharistija je veselje mojega življenja.
Ali berete življenja svetnikov?
Danes bolj berem sodobne avtorje, ki jih prežema lepa duhovnost. So me pa zaznamovali številni svetniki: sveti Martin, sveti Janez Bosko, Madeleine Delbrêl in seveda sveti Vincencij Pavelski, čigar tako zelo umestnemu nasvetu sem skušal slediti: "Edinole in zgolj zaradi tvoje ljubezni ti bodo ljudje oprostili kruh, ki jim ga daješ."
Kako ste doživljali škandale, ki pretresajo Cerkev?
Trpel sem; veliko molim za žrtve, pa tudi za storilce. V Cerkvi nismo zbrani čisti in brezmadežni ljudje, ampak grešniki na poti k svetosti. Pomembni so ljudje, ki se hočejo srečati s Kristusom in ki to živijo.
Veliko sem pretrpel od Cerkve, hkrati pa mi je njena skrivnost ljubezni prinesla toliko utehe in opore! Ljubim takšno, kakršna je, in jo skušam živeti od svojega 13. leta, ko sem se začutil poklicanega, da postanem duhovnik.
Kakšen je vaš obračun ob večeru življenja?
Ne delam obračunov: ko bom umrl, ga bo zame naredil Gospod. Zahvaljujem se mu, da mi je naklonil veselje do dela z zapostavljenimi mladimi, ki so izostrili moj očetovski čut in mi pomagali živeti v celibatu, uboštvu, tišini. Grešnik sem, uboga para, ki je skušal v življenju udejanjati ljubezen. Tudi v nebesih se bom trudil za vse mlade, ki me bodo klicali od spodaj, in jim še naprej pomagal.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila francoska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Tadeja Petrovčič Jerina.
