Pred kratkim sem pri izpovedovanju vere med sveto mašo pomislila, kako noro je vse to, v kar kristjani verujemo. Niti en stavek veroizpovedi ni "normalen". Ob vsakem bi nekdo, ki ni odraščal v krščanskem okolju in veri, rekel: "Daj, ne nabijaj neumnosti!"
Preberite vsako vrstico veroizpovedi počasi in premišljeno.
Verujem v Boga Očeta vsemogočnega, stvarnika nebes in zemlje. A to je oni dedek z brado? Ta naj bi kaj ustvaril?
In v Jezusa Kristusa, Sina njegovega edinega, Gospoda našega; Gospod? Moj gospod? Jaz sem svoboden in sam svoj gospod.
ki je bil spočet od Svetega Duha, rojen iz Marije Device; Ne mi s temi pravljicami …
trpel pod Poncijem Pilatom, križan bil, umrl in bil v grob položen; Kateri bog je tako butast, da bo trpel in umrl??
šel pred pekel, tretji dan od mrtvih vstal; Vstal od mrtvih, come on!
šel v nebesa; sedi na desnici Boga Očeta vsemogočnega; Kakšna nebesa, kakšni desnici?!
od ondod bo prišel sodit žive in mrtve. Kdo bo meni sodil? Ničesar takega nisem storil.
Verujem v Svetega Duha; Kakšen duh pa je zdaj to?
sveto katoliško Cerkev; A to zločinsko organizacijo?!
občestvo svetnikov; A to so neki pobožni strici nekje?
odpuščanje grehov; Kdo zdaj komu kaj odpušča? Kaj je greh?
vstajenje mesa Nehajte s temi pravljicami, a je že kdo vstal iz groba??
in večno življenje. Amen. Kaaaj? Ob smrti te dajo v grob in to je to.
Če racionalno pogledam, so te besede tako "odbite", nore, … Če ne bi tega poslušala že od rojstva in tega živela, bi zagotovo spadala med tiste, ki so do naše vere zelo skeptični. Verjetno bi vse te verske resnice označila za halucinacije.
Saj vem, vero lahko dokaj dobro razložimo tudi znanstveno. A na koncu razumu vseeno nekaj zmanjka, da bi vse delčke sestavil v celoto. Nekatere stvari je preprosto treba verovati.
Zato sem lahko le srečna in hvaležna, da sem v tem "sistemu" rasla že od rojstva in mi zato "teče po žilah". Dana mi je bila tudi milost, da sem iz otroškega zaupanja prešla v odraslo vero in osebni odnos z Gospodom. Bogu hvala!
Ne očitam tistim, ki naše vere ne morejo sprejeti. Je dar, velika milost. Še vedno ne razumem, zakaj je Bog za to izbral mene, koga drugega pa ne. To prepuščam Njemu. Sem pa zelo hvaležna, da se mi do vere ni treba prebijati, ker te poti s svojim skepticizmom verjetno ne bi zmogla.
