Lucas Mancilha je imel komaj 25 let in se je pred kratkim poročil, ko so zdravniki ugotovili, da je zbolel za kronično mieloično levkemijo, hitro napredujočo boleznijo, ki mu je vzela življenje le tri dni po diagnozi.
Mladeničeva smrt je bila resnično pričevanje svetosti zaradi njegove poslušnosti Bogu in ljubezni do Cerkve. Na posebni spletni strani pripovedujejo njegovo zgodbo in delijo pričevanja njegove družine in prijateljev.
Prebujenje vere
Lucas, rojen 18. maja 1993 v São Leopoldu v Braziliji, je odraščal v katoliški družini.
Šele pri 11 letih je njegovo vero prebudila dejavnost gibanja v njegovi škofiji. Odtlej je zvesto živel v molitvi, iskal duhovno vodstvo in svoj apostolat udejanjal predvsem med mladimi.
Lucas Mancilha je bil navdušen nad življenjskimi zgodbami svetnikov in sanjal je o tem, da bi postal mučenec. "Biti mučenec pomeni, da greš naravnost v nebesa, brez vic," je govoril poln upanja.
Ko je spoznal, da ga Bog ne kliče v mučeništvo, je bil dejansko nekoliko žalosten. Bolje se je počutil šele po spoznanju: "Ne morem biti mučenec, lahko pa Jezusu ponudim trpljenje v bolezni."
Ta bolezen je prišla, toda pred tem je imel priložnost, da je živel izjemno običajno življenje. Študiral je, delal, bil dejaven v domači cerkvi, iskal je svoj poklic, se zaljubil, zaročil in poročil. Bil je običajen mladenič, ki je živel dobro vključen v svet, sprejemal je stvarnost, ob vsem tem pa nebes ni nikoli izgubil izpred oči.
Bolezen namesto mučeništva
Kmalu po poroki, ki so jo obhajali 13. oktobra 2018, so se začeli pojavljati simptomi levkemije. Izjemna utrujenost in modrice po telesu so vodile k nadaljnjim preiskavam in diagnozi.
Takoj ko je Lucas izvedel za svojo bolezen, je že v bolnišnici prosil mater le za dve stvari: Sveto pismo in knjigo z naslovom 25 minut - življenje Chiare Luce Badano, mlade Italijanke, ki je umrla za rakom in je zdaj v postopku kanonizacije.
7. decembra 2018, tri dni po tem, ko so mu odkrili bolezen, je Lucas umrl. Pred tem je imel priložnost iti k spovedi, prejeti bolniško maziljenje in se posloviti od svojih bližnjih. Svojo osebno veliko noč je obhajal na predvečer slovesnosti Brezmadežnega spočetja Device Marije, do katere je negoval globoko pobožnost z vsakdanjo molitvijo rožnega venca.
Bdenja, ki so ga priredili v njegovi domači župniji, se je udeležilo veliko število mladih: postalo je velik trenutek molitve. Lucasovo telo zdaj počiva na pokopališču za cerkvijo.
Pričevanje Lucasa Mancilhe se še danes dotika src vseh, ki so ga poznali. Njegov grob obiskujejo mnogi ljudje, ki se v osebni molitvi k njemu zatekajo po priprošnjo.
Njegovo življenje, posvečeno evangelizaciji, in junaški način, s katerim je prenašal bolezen, sta za mlade postala dragoceno pričevanje.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
