Na odru sopranistka, doma mama: “V obeh vlogah se trudiš po najboljših močeh”

Glasbena umetnost jo vsak dan navdihuje, čeprav gre rada tudi na balet in v Dramo. Čas zase v pestrem ritmu družinskega življenja Mojca Bitenc Križaj najde v športu. Po dolgih letih odrskega nastopanja pove, da je nekaj treme vedno prisotne, ampak jo razume kot pozitivno vznemirjenje, ki govori o tem, da ji za to, kakšen bo nastop, ni vseeno. Pred predstavo potrebuje le nekaj minut, da zbere misli, se notranje umiri in zdrsne v svojo vlogo.

Operne vloge združujejo glasbo in gledališče. Kako se pripravite na lik – bolj z glasbenim delom ali z razumevanjem značaja?
Če obstaja literarna predloga, jo preberem, da dobim občutek za zgodbo in ozadje dogajanja, nato pa se posvetim temu, kaj pojem in kdo sem v zgodbi. V operi je igra enakovredna petju – to ni koncert, kjer preprosto stopiš na oder in odpoješ. Nismo dramski igralci v klasičnem smislu, saj nas omejujejo ritem, fraze in glasba, a kljub temu mora biti lik prepričljiv.

Čeprav na koncu na odru stojiš sam, vaje potekajo s korepetitorji in dirigenti, ki usmerjajo izvajalsko prakso, pa tudi s profesorji pevci, ki so vlogo že peli in ti lahko predajo svoje izkušnje. A na koncu seveda nihče ne more odpeti namesto tebe. Vsako vlogo moraš predelati sam, se ji posvetiti ter ji dodati nekaj osebnega, svoj pečat.

Hkrati pa je naloga pevca tudi to, da pritegne in zadrži pozornost občinstva. Živimo v času, ko nas obdajajo številne vsebine, od koncertov do videospotov in krajših videov, zato mora biti tudi opera zanimiva.

Hkrati z napornim študijem medicine ste študirali petje na Akademiji za glasbo. Kako je prišlo do odločitve, da prepletete obe smeri?
Vedno sem si želela študirati medicino, zato je bila to moja prva izbira. Vedno sem se ukvarjala tudi z glasbo – igrala sem klavir in čelo, pozneje, ko sem bila dovolj stara, pa sem začela še peti. V drugem letniku medicine sem ravno zaključila nižjo glasbeno šolo in profesor petja mi je predlagal, naj grem na sprejemne izpite na Akademijo za glasbo. Bila sem sprejeta in odločila sem za vzporedni študij z mislijo: "Dokler mi bo šlo oboje, bom študirala oboje, sicer pa bom ostala pri medicini."

Skozi projekte na akademiji sem ugotovila, da me glasba vse bolj privlači. Ko sem delala pripravništvo, se mi je zdelo zelo naporno in odgovorno. Seveda je odgovorno delo tudi petje na odru, a opazila sem, da smo po koncertih in predstavah vsi dobre volje, publika pride uživat in se sprostit, v bolnišnico pa ljudje pridejo z bolečinami in težavami. Takrat sem si rekla: "Če lahko izbiram, bi raje delala v glasbi."

Tudi vaš mož Domen je pevec, baritonist. Kako usklajujeta poklic umetnika z družinskim življenjem?
Veliko potujeva, ampak smo nekako navajeni na takšen življenjski slog in s tem zaenkrat nimamo težav. Malo smo se navadili na to, da smo nekaj časa narazen in potem spet skupaj.

Kaj je težje: biti sopranistka ali mama?
Kaj pa vem, to je težko vprašanje. Pri službenih stvareh je vedno tako, da imam nekoga – mentorja, profesorja, nekoga, ki mi pomaga, pri starševstvu pa tega ni, ampak si kar potisnjen v to vlogo. Najbrž je odvisno tudi, kakšnega otroka dobiš. 😊 Ne vem, kaj je težje, se pa v obeh vlogah trudiš po najboljših močeh, potem pa čas pokaže, ali si na pravi poti.

Med opernimi pevci in profesionalnimi športniki verjetno lahko potegnemo precej vzporednic. Kako kot glasbenica ohranjate kondicijo, ki jo zahtevajo dolga obdobja discipline, vaj, tudi potovanj?
Že od malih nog imam rada šport, vedno sem se z nečim ukvarjala. Včasih sem trenirala rokomet, rada igram odbojko, zadnja leta pa igram tenis, pickleball, rada grem v hribe ali na kolo, pozimi pa smučam.

Fizična priprava je za pevce zelo pomembna. Večkrat pomislim, da bi bilo zanimivo enkrat izmeriti, koliko kalorij porabim med predstavo – a za zdaj tega še nisem izvedla, ker bi uro težko skrila pod kostumom (smeh). Glavne vloge so dolge in zahtevne: gre tudi za fizični napor, ki mu brez kondicije nisi kos.

Vabijo vas tudi v tujino. Se petje na tujih odrih v primerjavi s slovenskimi v čem razlikuje?
Pri petju ne delam razlik – vedno poskušam biti najboljša, kar sem v tistem trenutku lahko. Razlikujejo pa se pogoji dela. Večji festivali ali operne hiše imajo običajno večji proračun, kar pomeni več podpore: spomnim se, da na nekem festivalu sploh ni bilo predvideno, da bi si sama vzela rekvizit – nekdo mi ga je vedno dal v roke ob pravem času, kje drugje pa ga vzamem sama. Te "male stvari" sicer niso vidne občinstvu, a zelo vplivajo na to, da se lahko osredotočiš na petje in svoj lik.

Tudi konkurenca je v tujini večja: dobrih pevcev, sploh sopranov, je veliko, in tisti, ki so mlajši, so umetniškim vodjem in režiserjem pogosto bolj všeč. Za bolj pomembno opero gre, več je rivalstva. Poleg prezence in glasu štejejo tudi druge stvari: kdo je tvoj agent, s kom si že sodeloval, kje si že nastopal …

Kako vidite slovensko publiko v primerjavi s publiko v tujini? Po kaj ljudje sploh pridejo v opero?
Slovenska publika je v primerjavi s tujino nekoliko bolj zadržana. Spomnim se nastopa na nekem festivalu v tujini, ko sem po ariji dobila tako močan aplavz, da sem bila čisto presenečena. Zdi se mi, da znajo ljudje v tujini pogosto prepoznati in izraziti, kaj jih je navdušilo, pri nas pa je odziv bolj umirjen.

Prav zato se mi zdi pomembno, da otroke že v šoli in doma navajamo na kulturne dogodke – tako se izgubi občutek, da je opera nekaj "nedostopnega".  Tudi sama izhajam iz podeželskega okolja in vem, da je marsikje še vedno prisoten občutek, da je predraga, da moraš biti posebno urejeno oblečen ali da je to nekaj, česar običajen človek ne razume. Jaz sem prepričana, da je opera za vsakogar.

Po kaj pa ljudje pridejo v opero? To je odvisno od posameznika – nekateri se popolnoma prepustijo in celo jokajo, drugi pridejo le po trenutek sprostitve in miru. Že to, da v dvorani sediš pri miru in se za uro ali dve popolnoma odklopiš, je danes dragoceno. Tako jim pevci damo nekaj pozitivnega – čas, da zadihajo. Prav to tudi meni prinaša občutek lepega, občutek notranjega zadovoljstva.

Ko se ozrem v prihodnost – umetna inteligenca prihaja v vse poklice – verjamem, da izkušnje, ko v živo doživiš orkester, zbor in soliste, ko na odru in za njim deluje cela množica ljudi, ki dihajo za eno stvar, tehnologija ne bo nikoli mogla poustvariti. To je preveč človeških faktorjev. Mislim, da bomo ljudje prav to vedno bolj cenili, ker nam bo začelo manjkati.

Kaj pa vera: kakšno mesto ima v vašem življenju?
Odraščala sem z njo, nisem pa nekdo, ki bi bil veliko v cerkvi. Ko grem, grem z namenom – pogosto sem v cerkvah poleti, ko pojem na kakšni poroki. Takrat mi je cerkev kot prostor za meditacijo, zelo podobno koncertni dvorani: kraj, kjer se človek malo ustavi, se zazre vase in kjer nas nekdo spomni na dobre stvari, na katere sicer v naglici vsakdana prehitro pozabimo.

Vera je nekaj, k čimer se lahko vedno zatečeš in na kar se lahko opreš, ko ti ne preostane nič drugega. Je v ozadju kot tiha opora. Tudi z možem v tej smeri vzgajava otroke.

Ste tudi doktorica medicine in dobro poznate svoj inštrument. Imate kakšne posebne navade ali pravila, ki se jih držite glede svojega glasu?
Ja, ampak ne toliko z medicinskega stališča, na faksu se pravzaprav nismo veliko ukvarjali s tem, to znanje sem dobila šele skozi pevski poklic. Imam nekaj dihalnih in tehničnih vaj, h katerim se vedno znova vračam – tako imam referenco, da preverim, ali sem še na pravi poti. Veliko se tudi snemam, saj se glas drugače sliši, ko poješ, kot pa ko se poslušaš.

Večkrat se vrnem k svoji profesorici, ker se mi zdi pomembno, da me sliši nekdo, ki me spremlja že skoraj dve desetletji in zelo dobro pozna moj glas. Tako hitro opazi, če se pojavi kakšna težava ali sprememba. Mislim, da je ključno najti učitelja, s katerim se ujameš in mu zaupaš, ker glas ni nekaj, kar bi lahko pritisnil kot tipko na klavirju – treba je razumeti, kaj se dogaja "od znotraj".